Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

UMETNOST BAROKA

Barok je izraz, s katerim označujemo umetnostno-zgodovinski slog 17. in prve polovice 18. stoletja. Beseda »barok« je sprva označevala manjvredno umetnost, od konca 19. stoletja pa s tem izrazom opisujemo zahodnoevropsko slogovno smer, ki temelji na lastnih zakonitostih. Izraz barok (portug. 'barroco' – nepravilni biser) opisuje nepravilne in nenavadne oblike.

Za umetnost 17. stoletja so značilne regionalne slogovne raznolikosti. Baročna umetnost se je rodila v papeškem Rimu, pozneje pa se je središče kulturnega razvoja preselilo v Francijo. Delimo jo na zgodnji, visoki in pozni barok. Barok se je uveljavil skoraj sočasno v vseh umetnostnih zvrsteh po vsej Evropi in je zadnji veliki evropski umetnostni slog. Umetnost baroka se je v 18. stoletju dokončno izpela v rokokojskih oblikah.


Francesco Borromini, 1652–1677, cerkev sv. Neže, Rim
Giovanni Lorenzo Bernini, 1667–1669, Angel na mostu St. Angelo, Rim, Italija

Za preporod na vseh področjih kulture so bili odločilni številni zgodovinski dogodki. Po propadu Konstantinopla leta 1453 je bila krščanska Evropa razdrobljena na šibke, majhne države. Postopoma so se izoblikovale centralizirane, uradniške države, ki so uspešno izkoriščale naravne vire in so bile sposobne organizirati močno kopensko in pomorsko vojsko.

Po vsej Evropi so se tako uveljavile absolutistične monarhije, ki so pomembno vplivale na razvoj likovne umetnosti. Središče kulturnega in umetniškega razvoja se je preselilo na dvor, vsak pa je oblikoval in uveljavil lastna oblikovna načela. Umetnost v baroku zato ni bila enovita. Umetniška produkcija se slogovno razlikuje v južnih katoliških in severnih protestantskih deželah.

Za čas 17. in prve polovice 18. stoletja je značilno povezovanje likovnih zvrsti in njihovo združevanje v celostne umetnine. Umetnost je imela s svojo vsebino in obliko nalogo vzbujanja in krepitve verskih čustev.



Caravaggio, 1601–1602, Kristus v Emavsu
Peter Paul Rubens, leto 1618, Ugrabitev Levkipovih hčera

<NAZAJ
>NAPREJ164/237