Oglej si spodnje sličice. Ugotovil boš, da se med seboj razlikujejo v izbranih gibih, ko jih povezujemo med seboj. Naše oko preskakuje od ene sličice k drugi v takem časovnem zaporedju, da še vedno ločimo posamezne enote. Gibe lahko le predvidimo, vidimo pa jih ne.
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
Kaj bi se zgodilo, če bi te sličice videl v hitrejšem zaporedju?
Na zgornjem posnetku si lahko videl, kaj dejansko pomeni iluzija gibanja. Vtis gibanja pričaramo z menjavo 24 sličic na sekundo (angleški izraz 'frames per second - FPS'), kar bi za 10-minutni posnetek pomenilo 14.400 sličic. Človeško oko pa ne razloči že menjave 12 sličic v sekundi, kar še vedno pomeni posneti ogromno posameznih sličic. To pa je prav posebno področje ustvarjanja.
Gibanje lahko danes preprosto posnamemo, kajne? Za to uporabimo različne snemalne naprave: od telefonov, tabličnih računalnikov do filmskih kamer. Nekoč pa to ni bilo tako preprosto.
Gibljive slike, film so ustvarili šele v 19. stoletju. Prvi filmi so nastali z risbami, temu pa so se nato pridružile fotografije. Sledil je razvoj nemega filma, nato pa je tehnologija doprinesla še zvok ter filme, kot jih poznamo danes.