Kiparstvo je likovno področje, ki oblikuje telesne oblike, ki zajemajo tridimenzionalni prostor. Izraža se z maso (gmoto) materiala ter z volumnom, zato se lahko kipov tudi dotaknemo, jih otipamo.
V uvodu smo obnovili kiparske postopke, ki veljajo za tradicionalne kiparske materiale. Ti so različni, saj so nekateri materiali za oblikovanje mehki, gnetljivi, drugi pa trdi in trdni.
Glede na to, kakšen material uporabimo, ločimo različne kiparske tehnike. Poimenujemo jih po izbranem materialu (npr.: glina, kamen, les, umetna masa ...).
Vemo, da je vsako telo tridimenzionalno (ima svojo dolžino, višino in širino). Ko kipar oblikuje kip, razmišlja tako o njegovi obliki kot o tem, kako bo deloval v prostoru. Vendar to ni dovolj.
Kipar mora dobro razmisliti o stojnosti oz. stabilnosti kipa. Ta sam po sebi še ne more stati na talni ravnini. Če kipar ne predvidi njegove postavitve, se kip lahko zaradi neustrezno razporejene mase prevrača. Temu pravimo, da kip ni stabilen.
Razmisli:
Kako kipar išče ravnotežje kipa? Kaj vse mora upoštevati pri oblikovanju kiparske tvorbe? V pomoč ti bosta naslednji vaji: Najprej se postavi tako, da boš imel ravnotežje na obeh nogah.
Pri drugi vaji stoj na levi nogi, desno pa opri ob levo koleno. Si moral loviti ravnotežje? Pojasni, kako si ga dosegel.
Pri oblikovanju kipar vedno upošteva lastnosti materiala, iz katerega oblikuje kip. Upoštevati mora trdnost, trdoto, težo, krhkost in druge lastnosti. Kadar kombinira več materialov, mora biti pozoren tudi na njihove barve, značilnosti površine in druge posebnosti.
Kipar skrbno načrtuje, kako bodo posamezni deli kipa sestavljali celoto - kompozicijo. Izraz kompozicija si spoznal že v sedmem razredu pri risarskih in slikarskih delih.