Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

povzetek

Po marčni revoluciji leta 1848 sta se v Slovencih začeli prebujati narodna zavest in ljubezen do domovine. Na sporedih Filharmonične družbe in Stanovskega gledališča, ki sta bili takrat osrednji kulturni ustanovi, so se začele pojavljati tudi slovenske pesmi.

 

Pomembna za razvoj glasbene romantike na Slovenskem je bila tudi Glasbena matica. Ta je začela zbirati slovenske ljudske pesmi, redno so izdajali skladbe slovenskih skladateljev, kar je povzročilo, da so ti ustvarjali čedalje več slovenske glasbe. Rezultat je bil, da so se začeli ustanavljati pevski zbori in razne pevske zasedbe, ki so objavljene skladbe potem izvajali.

 

V prvi polovici šestdesetih let 19. stoletja so začeli ustanavljati čitalnice. Te so imele pomembno vlogo pri krepitvi slovenske narodne zavesti.

Delovale so v vseh večjih mestih in pozneje tudi na podeželju. Čitalnice so bile zbirališče slovenskih izobražencev in drugih meščanov, ponekod celo kmetov.

 

V čitalnicah so začeli organizirati prireditve, imenovane »bésede«. Na teh prireditvah so izvajali zborovske pesmi, samospeve, klavirske in redko tudi orkestrske skladbe slovenskih in slovanskih avtorjev.

Niso pa manjkale niti igre, recitacije in politični govori.

 

Bésede so bile narodnoprebudne – to pomeni, da so umetniki ustvarjali v lastnem jeziku, opevali lastno zgodovino, naravne lepote svojega kraja in tako spodbujali zavest o pomembnosti lastnega naroda in svoje kulture pri občinstvu.

V času čitalništva je nastalo ogromno čudovite zborovske glasbe in samospevov.

V čitalnicah so začeli ustanavljati pevske zbore. Pozneje so ustanovili tudi pevsko šolo, kjer so se lahko pevci šolali. Petje in glasba sta namreč bila zelo pomembna pri vzdigovanju slovenske narodnosti.

V tem času je nastajalo veliko moških pevskih zasedb in zborov.

 

Skladatelji, ki so vodili čitalniške zbore, so zanje pisali pesmi na besedila, ki so krepila narodno zavest in bila v skladu s političnim programom Slovencev. Besedila teh pesmi so bila zanosna, velikokrat pa so opevala tudi naravne lepote domovine. Tako se je prav zaradi čitalnic začela razvijati slovenska zborovska glasba.

Pomen bésed je bil tudi ta, da so spodbujali umetnike, zlasti skladatelje, k pisanju skladb z domoljubnim značajem.

Pravilno dopolni!

Skladatelji, ki so delovali v različnih čitalnicah, vodili zbore in zanje tudi skladali, so:

-          Benjamin Ipavec (Domovini)

-          Gustav Ipavec (Slovenec sem)

-          Davorin Jenko (Lipa)

-          Miroslav Vilhar (Po jezeru)

-          Anton Foerster (Večerni ave)

-          Fran Gerbič (Rožmarin)

-          Jakob Aljaž (Oj, Triglav, moj dom)

<NAZAJ
>NAPREJ95/127