»Od sredine tridesetih let pa do konca druge svetovne vojne je moderna glasba Béla Bartóka, Igorja Stravinskega, Arnolda Schönberga ali Antona Weberna, ki je slonela na raziskavi in na iskanju še neizrečenega, utihnila. Nacisti so jo prepovedali in zanjo iznašli sramotno ime degenerirana glasba. Mnogo komponistov, dirigentov, glasbenih mislecev in interpretov je moralo emigrirati, večina v Ameriko. Dobro desetletje v evropskih programih ni bilo najti njihovih imen.
Po vojni so se pojavili novi obrazi, mladi evropski skladatelji, ki so se v poletnem času shajali v malem nemškem mestecu Darmstadt in tam ustanovili razgiban kompozicijski forum. Na začetku so se naslonili na 12-tonski sistem, ne toliko na Arnolda Schönberga kot na Antona Weberna, ki je bil prav tako kot slovenski skladatelj Marij Kogoj, Schönbergov učenec.«
Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je imela teorija, ki ji pravimo totalni serializem, podobo trdnjave.
Zapiši svojo serijo in jo primerjaj s sošolci. {Namig;Vključi gumb za igranje s tipkovnico in zaigraj na klavir s pomočjo tipk Q-W-E-R-T-Z-U-I in 2-3-4-6-7-8. }