Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Založni organi in založne snovi

Dele rastlin, v katerih se kopičijo založne snovi, imenujemo založni organi. Založni organi so spremenjene korenine, stebla in listi. So različnih oblik, največkrat so pod zemljo, zavarovani pred zunanjimi vplivi, lahko pa so tudi nadzemni. Nam najbolj poznane rastline, katerih založne organe pogosto uporabljamo za prehrano, so: npr. krompir, korenje, pesa, čebula, česen in hren.
 

Oglej si fotografije delov nekaterih kulturnih rastlin na prejšnji strani.
Zakaj bi rastlina uporabila snovi, ki jih mi uporabljamo kot vir hranilnih snovi?

Višek hranilnih snovi oz. sladkorjev se v zelnatih rastlinah kopiči v založnih organih kot založna (rezervna) snov. Založne snovi v rastlinah so običajno v obliki škroba in olja, ki sta v primerjavi s sladkorjem obstojnejša. Škrob se največkrat kopiči v škrobnih zrnih, založne snovi se lahko kopičijo tudi v vakuolah in posebnih organelih, namenjenih kopičenju založnih snovi - amiloplastih.

Škrobna zrna (elektronski mikroskop; povečava $400$-krat)

<NAZAJ
>NAPREJ148/250