Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

ANALIZA LIKOVNEGA DELA

Vsaka analiza umetniškega dela se začne z natančnim opazovanjem. Ob tem ugotavljamo avtorja, čas nastanka (datacijo), naročnika, če je ta znan, in zgodovino hranišč, kar pomeni, kje se delo hrani danes in kako je v preteklosti potovalo iz rok v roke ali po različnih ustanovah. Vsi ti podatki so nam v pomoč pri umestitvi dela v časovni okvir.

Sledi ugotavljanje fizičnih lastnosti likovnega dela. Določijo se zvrst (slikarstvo, kiparstvo, arhitektura), dimenzije, material, tehnika in podobno.


Albrecht Dürer, leto 1500, Avtoportret

Glavni sestavni del razčlenitve likovnega dela sta oblikovna in vsebinska analiza. Pomembni sta za pravilno razumevanje upodobitev.

Oblikovna razčlenitev dela
Z oblikovno razčlembo likovnega dela ugotovimo (določimo) osnovne ali temeljne likovne elemente (prvine), določimo in razložimo odnose ali spremenljivke, ki vladajo med njimi in opredelimo stanja ali kompozicijska načela. Temeljne prvine likovnega izražanja so točka, črta (linija), svetlo-temno, barva, ploskev, oblika in prostor. Likovne spremenljivke so: tekstura, število, gostota, smer, velikost, položaj in teža. Kompozicijska načela pa: razmerje, ravnovesje, ritem, kontrast, harmonija, dominacija in enotnost.

Vsebinska razčlenitev likovnega dela
Z vsebinsko razčlenitvijo ugotavljamo, kaj je upodobljeno, določimo temo ter snov in se sprašujemo, kaj nam umetnina sporoča, torej, kakšen je njen pomen.
Z vsebinsko analizo se ukvarjata ikonografija in ikonologija (glej videoposnetek na strani 6).

IKONOGRAFIJA je umetnostnozgodovinska metoda, ki obravnava spomenike likovne umetnosti. Umetnino najprej opiše, poimenuje ter določi temo – kaj umetnina predstavlja.

IKONOLOGIJA je umetnostnozgodovinska disciplina, ki poskuša celostno razložiti upodobljeno snov. Pri tem upošteva pisne vire (zgodovinske vire, nabožna dela, pisma, pogodbe) in vse preostalo vedenje o umetnini, ki jo obravnava.

{RAZIŠČI; Razišči in sošolcem predstavi ikonografski pomen svoje najljubše živali (pes, mačka …) ali cvetja (vrtnica, lilija …). Priporočena literatura: Tine Germ, Simbolika živali in Simbolika cvetja.}

<NAZAJ
>NAPREJ119/237