Risane, slikane ali reliefno oblikovane podobe so posamezniki neke skupnosti že v prazgodovini uporabljali za sporazumevanje. Botrovale so nastanku piktogramov in pozneje sodobnih pisav. Iz njih se je razvil sistem sporazumevanja z likovnimi podobami, ki ga imenujemo likovni jezik. Vsaka kultura ga je oblikovala in nadgrajevala po svoje, tako kot svoj govorjeni jezik.
{RAZMISLI; V čem se likovni jezik razlikuje od govorjenega (ali zapisanega) jezika?}
V Aziji so stoletja prevladovali grafizem linij ter ritmično razgibane oblike vzorcev in dekoracij, v Evropi pa tonska modelacija barv in perspektivični prostor. Do 20. stoletja so likovni jezik prevladujočih zahodnih civilizacij uredili v enotno obliko, ki je temelj sodobne likovne teorije.
{RAZMISLI; So likovni jeziki različnih kultur še danes tako izrazito različni med sabo? Kaj prevladuje na spodnjih slikah in v katero kulturo bi jih umestil?}
|
Za vsebinsko analizo in razlago likovnih del se običajno uporablja umetnostno-zgodovinski pristop s pomočjo ikonografije in ikonologije. Za čisto oblikovno ali formalno analizo likovnih del pa je bolj smiseln likovno-teoretski pristop. Z njegovo pomočjo razberemo prvine ali elemente, iz katerih je likovno delo sestavljeno, spremenljivke ali variabile, ki se v njem pojavljajo, in kompozicijska načela, na podlagi katerih je bilo delo oblikovano.
{POGLEJ; Oglej si spodnji posnetek formalne analize likovnega dela.}
Čeprav večina umetniških del nastane na intuitivni ravni, je v njih vedno prisoten tudi element nadzora – racionalnega, ki ga prepoznamo po vzorcih, pravilih, strukturi, s katerim umetnik svoje delo nadzira in ureja. Sistematičen pristop pri analizi likovnega dela vodi k boljšemu razumevanju sodobnih umetniških praks in njihovemu razvoju. Likovni jezik se tako neprestano spreminja, skladno s tehnološkim, ekonomskim, družbenim napredkom ter s pojavljanjem novih umetniških praks.