Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila


Akvarel in gvaš: Z akvarelnimi ali vodenimi barvami se lahko slika tako na suho kot na mokro podlago, običajno iz najbolj kakovostnega celuloznega papirja. Barve se redči z vodo in s čopiči nanaša v prosojnih (lazurnih) nanosih, praviloma od najsvetlejšega do najtemnejšega tona. Zaradi uravnavanja prosojnosti barv se pri akvarelu ne uporablja bele barve – njeno vlogo prevzame papir. Izvajanje akvarela zahteva od slikarja izkušnje, hitrost in natančnost, saj se barve hitro sušijo, napak pa ni možno popravljati oziroma prekriti. Slike, izdelane v tehniki akvarela, so značilno živih barv.

V tehniki gvaša je vodenim barvam primešan še delež krede, da so bolj prekrivne, a zaradi tega tudi manj žive od akvarelnih. Za povečanje prekrivnosti jim dodamo belo barvo. Z njimi zlahka stopnjujemo barvne prehode, zato so primerne za izdelavo ilustracij, plakatov, barvanje prosojnic pri klasični animaciji ...

Tempera: Tehnika tempere je bila prevladujoča slikarska tehnika vse do izuma oljnih barv v 16. stoletju. Za vezivo se je običajno uporabljalo živalske beljakovine (rumenjak, beljak, kazein) ali pa rastlinske smole (gumi arabikum), ki so topne v vodi. Delo s temperami omogoča slikanje s široko paleto odtenkov, ki se dobro prekrivajo. Barvo se praviloma nanaša v tankih slojih, saj sicer razpoka in se odlušči. S temperami slikamo samo na toge ravne površine, ki se ne upogibajo.




Izdelava akvarela
Sandro Botticelli, 1483–85, Rojstvo Venere, jajčna tempera
Alexandre - Marie Guillemin, leto 1817, Pomoč ranjenim, gvaš

Oljne barve: Odkritje sodobnih oljnih barv je prvič v zgodovini človeštva omogočilo neprekinjeno izdelavo slike v daljšem časovnem obdobju. Glavni razlog za to je vezivo na bazi (lanenega) olja, ki barvi onemogoča hitro sušenje. Slikanje podrobnosti in zahtevnih delov slike je posledično lahko bolj natančno ter premišljeno. Z oljnimi barvami se praviloma slika na grundirano (utrjeno) platno, ki je vpeto v lesen okvir. Če so nanesene v debelih nanosih, se ne luščijo kot tempere. Prištevamo jih med obstojnejše barve, zato z njimi lahko barvamo tudi predmete, ki so izpostavljeni neugodnim vremenskim vplivom.

Akril in preostale umetne (sintetične) barve: Akrili spadajo med bolj priljubljene barve, tako pri profesionalnih kot pri ljubiteljskih slikarjih. Barvilo veže vodotopna akrilna emulzija, zato njihovi hlapi ne povzročajo motečega vonja, značilnega za oljne barve. Čeprav so manj bleščeči od oljnih barv se hitreje sušijo, obenem pa so izredno obstojni in primerni za slikanje na različne podlage. Z dodajanjem gelov, past in lakov akrilnim barvam lahko poustvarimo učinek akvarela ali oljnih barv.

Barve in premazi na bazi PVC-ja, sintetičnih smol in lakov so manj primerni za slikanje, saj je njihova poglavitna namembnost zaščita materiala oziroma učinkovito prekrivanje površin. Izjema so barve v razpršilcih, ki so zelo priročne za izdelavo grafitov, saj se hitro sušijo, obenem pa je z njimi preprosto modelirati barvne prehode.




Johannes Vermeer, leto 1660, Mlekarica, oljne barve
M. Kocjan, leto 2010 Subaquesauri, akrili
Ces53, Street art, grafit, izdelan s sintetično barvo

<NAZAJ
>NAPREJ34/237