UMETNOST STARIH KRALJESTEV

Tempelj je bil versko in gospodarsko središče mesta s številnimi pomožnimi stavbami, ki so ga obkrožale. Tempelj ali zigurat je bil stopničaste oblike, na njegovem vrhu je stal oltar, kjer so svečeniki opravljali bogoslužne obrede.

Vladarske palače mezopotamskih kraljev so bile središče dvornega življenja. To je bila arhitektura izjemnih dimenzij, grajena iz najdragocenejših materialov. Namenjena je bila tako življenju kot tudi opravljanju vladarskih opravil. Vsaka izmed palač je imela prestolno dvorano, prostore za goste, pa tudi dvorišča, pisarne, delavnice, skladišča in druge zasebne prostore.

Mezopotamske kulture so s kiparskimi in slikarskimi deli častile vladarja in njegove dosežke. Nastale so številne portretne podobe mezopotamskih kraljev, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo, saj je bil pomembnejši prenos ideje o njihovi veličini, oblasti in moči kot posameznikove obrazne poteze.

Ebih-il v položaju molitve, okoli leta 2400 pr. n. št.

Molivci simbolično predstavljajo spoštovanje, ki ga mora slehernik izkazati božanstvu. Kipci so si v oblikovanju sorodni, lahko bi rekli, da gre za model, ki so ga uporabljali pri vseh tovrstnih podobah. Figure imajo roke sklenjene na prsih, obraz zaznamujejo velike obrobljene oči, ki poudarjajo izraz zamaknjenosti. Kipci so majhni.

Lov na leve iz Nimruda, okoli leta 850 pr. n. št., Nimrud, Irak
Poleg oble plastike v mezopotamskem kiparstvu srečamo tudi reliefe. Praviloma so z njimi krasili vladarske palače. Med motivi pa se najpogosteje srečamo s prizori iz vsakdanjega življenja vladarja. To so lahko trenutki sprostitve ob lovu na leve ali pa dvorni ceremonial ob posebnih političnih dogodkih.

Pomembne za razvoj egipčanske civilizacije so geografske danosti dežele. Črna ali blatna dežela, kot so jo imenovali stari Egipčani, je bila obkrožena s tako imenovano rdečo zemljo oziroma puščavo.

Dežela in njena civilizacija sta bili odvisni od reke Nil, vsako leto je namreč velika reka iz Etiopije v Egipt prinašala blatno vodovje, ki je omogočalo ustaljen življenjski ritem, po katerem so se ravnali prebivalci. Po zaslugi Nilove glavne struge, mreže kanalov ter rokavov so imeli Egipčani hkrati tudi zavidljivo prednost povezanosti in možnosti prevoza. Sistem komunikacij je imel pomembno vlogo kot močan združevalni dejavnik in je bil zato v veliko pomoč pri utrditvi države.

Anubis, šakalji bog pokopališč in balzamiranja

Sprva so egipčanske gozdove in savane poseljevale lovske in nabiralniške skupine, ki so verovale v magično moč živali. Prvotno so imela posamezna plemena lastna božanstva, ob njihovi politični združitvi pa so združili tudi bogove. Državni panteon se je tako ustalil ob dokončni združitvi dežele okoli leta 3100 pred našim štetjem. Vsako božanstvo je bivalo v kraju, kjer se je razvilo njegovo čaščenje, in v zanj določenemu templju. Bogovi egipčanskega panteona so imeli praviloma podobo živali (Anubis). Le nekaj je takšnih, ki so prevzeli človeško podobo (Izida in Oziris).