V baročnem slikarstvu se
jasneje kot v arhitekturi in kiparstvu kažejo razlike med katoliškimi deželami (Italija,
Španija in Flamska, ki je del Belgije) in protestantskimi severnoevropskimi deželami. Opaznejše razlike med
njimi lahko prepoznamo v slogovnih potezah, predvsem pa se razlikujejo glede na
upodobljen motiv. Sakralna vsebina z
novimi krščanskimi motivi, mitološke teme in reprezentativni portret so značilni za katoliške dežele, žanr, tihožitje in skupinski portret
pa za protestantske.
{RAZMISLI; Natančno poglej spodnjo sliko in razmisli, kaj pomeni izraz iluzionizem.}

Andrea Pozzo, 1691–1694, Apoteoza sv. Ignacija Loyolskega, cerkev sv. Ignacija, Rim, Italija
BAROČNO SLIKARSTVO V ITALIJI
Dva različna pristopa
baročnega slikarstva, ki sta se uveljavila pod vodstvom dveh najpomembnejših
italijanskih mojstrov zgodnjega baroka, sta postala vodilo za vso nadaljnjo
slikarsko likovno produkcijo 17. in prve polovice 18. stoletja. Annibale Caracci je zagovarjal
klasicistične oblikovne prvine, Michelangelo
Merisi da Caravaggio pa realistične.
Annibale Caracci (1560–1609) se je v kompozicijah zgledoval po Michelangelu. Navdihovala so ga klasična antična dela. Za njegove slike je značilen čuten in evokativen slog (klasicistične oblikovne prvine).
Michelangelo Merisi da Caravaggio (1571–1610) je že kot mlad umetnik slikal zunaj »akademskih« pravil in na svojih umetninah združeval naturalistične upodobitve z moralno vsebino. Zanj je značilna revolucionarna raba svetlobe, s katero je dosegel izredne vizualne učinke (realistične oblikovne prvine).
{OGLEJ; Oglej si video in razmisli o razlikah med renesančnim in baročnim slikarstvom. Kaj si ugotovil?}