Kako kreativno vzpostaviti nov odnos s prostorom
V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja se je odnos do velikih kiparskih del spremenil. Namesto da bi kipar naredil kip v svojem ateljeju, delavnici, dvorišču in ga nato odnesel in postavil (razstavil) v mestu ali v kakšnem parku, so umetniki začeli razmišljati o prostoru kot o objektu likovne kreacije (ustvarjanja). Umetniki land arta so delali velike krajinske projekte daleč od galerijskih prostorov. Da bi nekatere videli, moramo sesti v avto in se odpraviti na raziskovalno potovanje, ki ni niti najmanj podobno tistemu, ko se namenimo v galerijo. Pri tovrstnih delih v prostoru govorimo o novem umetniškem problemu: delu s prostorom.
Skozi svoje delo avtor vzpostavlja umetniški odnos s prostorom.
Pomol je neuporaben in deluje le na estetski ravni kot nekakšen pravilen naravni pojav in bolj spominja na spomenike prazgodovinskih civilizacij, ki imajo veliko opraviti z odnosom med zemljo in nebom, kot na kiparsko delo. Zaradi neuporabnosti ima noto humornega in hkrati absurdnega, videti je kot velikanski vprašaj; kdo in zakaj bi naredil kaj takšnega?
![]() |
Robert Smithson, leto 1970, (Spiral Jetty) Spiralni pomol, Veliko slano jezero, Utah, ZDA, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Spiral-jetty-from-rozel-point.png. (citat) |
Koliko so stari, predzgodovinski spomeniki povezani s položajem nebesnih teles, z letnimi časi, je le nekaj, kar naša civilizacija skozi tovrstna dela poskuša likovno oživeti. V naravi umetniškega dela je, da nam na takšna vprašanja ponuja sintetičen odgovor.
Umetnica je v prostor puščave postavila betonske cevi.
Nancy Holt, leto 1976, Sun Tunnels, Lucin, Utah
Nad saniranim in opuščenim površinskim rudniškim kopom je nastalo sprehajališče s pogledom na industrijsko središče Ruhr.
![]() |
![]() |
![]() |
Augustin Ibarrola, leto 2002, Totems, Bottrop, Nemčija |