Ogenj je bil v pradavnini človekov sovražnik. Ob požarih, ki jih je zanetila strela ali izbruh vulkana, je zbežal in s strahom opazoval, kaj vse bo ogenj uničil.
Prvi korak k uporabi ognja je naredil, ko je pobral gorečo trsko in jo odnesel v svojo votlino. Ogenj je osvetlil jamo in v njegovi bližini je bilo prijetno toplo.
Ogenj je dobro gorel, če ga je vzdrževal s suhimi trskami. Če je nanj položil sveže ali vlažne trske in veje, je nastajal gost dim. Noč in dan je pazil, da ogenj ni ugasnil. Ob ognju je bil varen pred plenilskimi živalmi.
Ob ognju je pekel meso, ki je bilo tako bolj mehko in lažje prebavljivo. Z njegovo pomočjo je izdeloval boljše orodje in orožje.
Še vedno je ogenj znal samo ujeti. Minevala so desetletja, stoletja in mogoče tudi tisočletja. Nekega dne pa je izumil najbolj pomembno stvar v zgodovini človeštva. S tolčenjem dveh kamnov drug ob drugega je zanetil suho travo. Suha trava je zanetila trske, trske so zanetile veje ...