Časovnica popularne glasbe 1

Redki narodi kljub poplavi novih tehnoloških izrazov ostajajo jezikovni puristi – stremijo k neologizmom, iznajdbam novih besed. Eden takih jezikov je islandščina. Če že ne iznajde etimološko povsem novega izraza, ga skuje iz starih besed. Na primer računalnik (tolva dobesedno 'prerokovalka številk'), telefon (simi 'dolga žica'), astronavt (geimfari iz besed prostor in popotnik).

Živimo v času gospodarske, informacijske in kulturne globalizacije, zato smo podvrženi močnim vplivom tujih narodov. V kulturnem smislu se Slovenija navezuje na agresivno ameriško filmsko in glasbeno industrijo, na zvezdniške ikone Hollywooda, ne nazadnje celo na kulturo hitre prehrane. Anglo-ameriška globalna kultura nam je zaradi gospodarskih odnosov in morda prav zaradi vsesplošnega obvladovanja angleškega jezika najbližje. Naše radijske postaje bi lahko zavoljo jezikovne raznolikosti predvajale popularno glasbo številnih evropskih narodov, Madžarov, Švedov, Portugalcev, ali glasbo drugačnih estetskih korenin, arabsko, japonsko, mehiško in tako dalje. En dan spremljaj program slovenske najbolj poslušane radijske postaje Val 202 in si označuj, v katerem jeziku je vokalna popularna glasba izvedena. Izdelaj preglednico po deležih.

Medtem ko mnogo slovenskih glasbenih ustanov v grobem deli glasbo na resno in zabavno (na primer Radio Slovenija, avtorske agencije in večina glasbenih učbenikov 20. stoletja), se šolstvo danes opredeljuje za njuno opustitev in za razlikovanje med osnovnima kategorijama – umetnostno in popularno glasbo. Pomensko ni noben od teh izrazov najbolj konsistenten. Tudi popularna (zabavna) glasba je lahko komponirana z velikim umetnostnim znanjem in s tem pridobi svojo umetnostno vrednost, zakaj torej ne bi mogla biti umetnostna? Ali drugače: resna glasba je lahko še kako popularna, pa čeprav gledano z zgodovinskega vidika. Mozartova Mala nočna glasba se dnevno neštetokrat zavrti kot zvonjenje mobilnih telefonov. Tudi če ji danes priljubljenosti ne bi priznali, je bila pač zelo popularna v svojem času. In dalje, glasba, ki je bila popularna v času naših dedov, danes tudi ni več tako popularna in množično priljubljena. Zabavna glasba označuje namen zabave; vsa popularna glasba pa ni namenjena nebrzdani zabavi, prav tako kot resna klasična glasba ne zahteva vedno od poslušalca popolne resnobnosti. Njeni skladatelji so bili živi in zabavni ljudje, tako kot smo zdaj mi. Med popularnostjo operne glasbe, ki jo na stadionih ob spremljavi orkestrov izvajajo moške glasbene skupine (kot je na primer skupina Il Divo) z milijoni prodanih albumov, in popularnostjo eksperimentalnega jazza, ločnica ne poteka tam, kjer bi jo izraz "priljubljenost" moral postaviti. Zato ta učbenik pogosto uporablja izraz popularna zabavna glasba kot nasprotje izrazu popularna resna glasba oziroma umetnostna resna glasba kot nasprotje izrazu umetnostna zabavna glasba.

Čeprav je izraz pop glasba nastal kot okrajšava izraza popularna glasba, predstavlja le njegovo podpomenko. Popularna glasba je splošen pojem za vrsto glasbenih zvrsti, kot so rock, jazz, punk, narodno-zabavna, pop glasba in tako dalje. Navadno so ti glasbeni žanri vključeni v mehanizem lokalne ali globalne glasbene industrije in so namenjeni množicam.

Do 20. stoletja je bila umetnostna resna glasba zaradi svoje oblikovne in harmonske zgradbe lažje dostopna in razumljiva širšemu krogu poslušalcev. V 20. stoletju pa je bilo skladateljev, ki bi komponirali blagozvočno in vsakomur prijetno glasbo, vse manj, saj so s svojim izrazom iskali odgovore na svetovni vojni in njune grozote, hkrati pa niso želeli ponavljati starih estetskih vzorcev in so posegli na do tedaj neizkoriščeno področje zvočnih možnosti, ki jih prinašajo disonance (po domače: grdo zveneča glasba). Glasbena estetika je dobila svoje nove razsežnosti in jih je povsem razločno utemeljila. Kljub temu so začeli poslušalci takšno umetnostno resno glasbo bolj obravnavati in analizirati kot doživljati ali ljubiti.