Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

SLOVENSKA GLASBA 20. IN 21. STOLETJA

Občutek, ki je preveval slovensko glasbeno umetnost 19. stoletja, da naša inovativnost »caplja« za napredno estetiko evropskih skladateljev, je spodbudil kar nekaj umetnikov, da so se začeli zgledovati po najsodobnejših stremljenjih, predvsem nemškega in avstrijskega prostora. Tako je veliko vlogo odigrala Druga dunajska šola s {serializmom;Serializem je kompozicijska tehnika, ki različne tonske lastnosti (višina, trajanje in glasnost tona, zvočna barva in artikulacija) razvršča v urejene serije. Prvi jo je začel uporabljati A. Schönberg, v okviru svoje 12-tonske tehnike, imenovane dodekafonija.}, ki ga je doživljal {Marij Kogoj;Nekateri viri navajajo, da je Marij Kogoj študiral pri A. Schönbergu, ustanovitelju Druge dunajske šole ter kompozicijskega sistema, imenovanega dodekafonija, ki je uporabljal serije dvanajstih tonov. Vendar pa Kogoj v svojih skladbah tega serializma še ni uporabljal, prav tako pa je tudi obseg njegovega študija pri Schönbergu vprašljiv.}, prav tako pa se je nad ekspresionizmom navduševal tudi Slavko Osterc. Pravi prodor na področje serializma pa so storili mnogo pozneje skladatelji Danilo Švara, Alojz Srebotnjak, Igor Štuhec in Tomaž Svete.

Poglej zaporedje tonov v seriji, ki jo je v skladbi Concerto grosso dodecafono uporabil skladatelj Danilo Švara. Kateri ton manjka?

Manjkajoči ton, ki se skriva pod številko 11, je: {e;d;ges}

Skladatelj A. Srebotnjak pa je v svoji Antifoni uporabil spodnjo serijo, ki je zapisana dvakrat. Čeprav so obakrat uporabljeni isti toni, pa se zapisa vendarle v nečem razlikujeta.

V čem se seriji razlikujeta? 

Še bolj radikalno, že v smeri zgodnjega modernizma, se je obrnil skladatelj Primož Ramovš, s svojo Simfonijo 68. To je tudi letnica preloma med njegovim neoklasicističnim slogom ter modernizmom. Poleg {atonalnosti;V atonalni glasbi ne moremo govoriti o tonalnih centrih in tonalitetah, ki so značilni za tonalno glasbo. V atonalnosti ima vseh dvanajst poltonov v okviru oktave enak pomen, to pomeni, da so toni med seboj neodvisni in tudi bolj ali manj enakopravni.} je uvedel tudi {zvočne ploskve;Zvočne ploskve so, podobno kot clustri, skupki gosto prepredenih tonov, po navadi v poltonskih razdaljah. Zvenijo zelo atonalno, v nasprotju s clustri pa nastajajo postopoma.} in {clustre;Clustri (izgovarjava klastri) so skupki tonov, najpogosteje v poltonskih razdaljah, ki v vertikali zvenijo zelo disonantno oziroma atonalno.}. Te clustre oziroma skupke tonov pa so sodobni skladatelji začeli, po vzoru Poljske šole (skladatelj Krzysztof Penderecki), poenostavljeno zapisovati s posebnimi znaki.

Pozorno si poglej z notami izpisan cluster.

Kateri izmed treh poenostavljenih zapisov ga ponazarja in zakaj?

Skladatelji so za svoja dela uporabljali tudi druge znake, s katerimi so poenostavljali notni zapis. Kaj po tvojem mišljenju pomenijo ti znaki?

{2;1;3}
{1;2;3}
{3;2;1}

1 – glissando (neprekinjen drseč prehod od prvega do drugega tona)

2 – vedno počasnejše izvajanje tonov

3 – najvišji možni zaigrani toni

<NAZAJ
>NAPREJ178/248