Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

uvod

Že v osnovni šoli si izvedel, da je v 20. stoletju na področju resne glasbe prevladovala smer, ki je temeljila na atonalni glasbeni govorici. Začetniki tovrstne glasbe so bili predstavniki Druge dunajske šole, izumitelj {dvanajsttonske glasbe;Dvanajsttonska glasba uporablja serije 12 tonov, ki naj bi se po pravilu zvrstili brez ponavljanja. V večglasju te serije ne tvorijo tonalnih vertikal, v horizontali pa ni slišati melodičnih linij, ki bi kakorkoli vsebovale tonalne lestvice in podobno.} {A. Schönberg;Avstrijski skladatelj Arnold Schönberg je včasih poprijel tudi za slikarski čopič. Na spletu si lahko ogledaš njegova likovna dela, med katerimi je tudi avtoportret. Med pomembnejšimi glasbenimi deli pa so Ožarjena noč (Verklärte Nacht), Pierrot Lunaire in Preživeli iz Varšave.} in njegova pomembnejša učenca {A. Webern;Anton Webern, avstrijski skladatelj in dirigent, je bil član Druge dunajske šole in goreč zagovornik dvanajsttonske glasbe.} in {A. Berg;Avstrijskega skladatelja Albana Berga, tudi člana Druge dunajske šole, najbolj poznamo po operah Wozzeck (Vojček) in Lulu ter po violinskem koncertu.}. Različne smeri, ki so prav tako temeljile na atonalnosti, so nadaljevali (med naštetimi pa so tudi posamezniki, ki jih še vedno nadaljujejo): Italijani {B. Maderna;Skladatelj Bruno Maderna je pisal serialna, aleatorična in elektroakustična dela, predvsem pa se je uveljavljal kot dirigent.}, {L. Nono;Luigi Nono skladatelj, ki ga uvrščajo med najvidnejše italijanske avantgardne ustvarjalce 20. stoletja, je zaslovel s svojo kantato za soliste, zbor in orkester Il canto sospeso.} in {L. Berio;Luciano Berio je skupaj z L. Nonom ustanovil Studio di fonologia (elektronski glasbeni studio) v Milanu. Ustvarjal je serialna, elektroakustična in eksperimentalna dela. Med zadnje sodi tudi njegovih 19 Sekvenc (Sequenza), virtuoznih solističnih skladb za različna solo glasbila, ena pa je namenjena ženskemu glasu.}, Francoz {P. Boulez;Pierre Boulez deluje kot skladatelj, dirigent, glasbeni teoretik in pianist. Ustanovil je enega prvih ansamblov za sodobno glasbo Domaine musical. V njegovem skladateljskem opusu so eksperimentalna, serialna in elektroakustična dela.}, predstavniki Poljske šole – na primer {K. Penderecki;Med bolj znana dela, ki jih je napisal skladatelj in dirigent Krzysztof Penderecki, sodijo Poljski rekviem, Pasijon po Luki ter Žalostinka žrtvam Hirošime.} in {W. Lutosławski;Witold Lutosławski je svoja zgodnejša dela osnoval na poljski ljudski glasbi, pozneje pa je v kompozicijah uporabljal dvanajsttonsko tehniko in aleatoriko.}, Nemca {K. Stockhausen;Skladatelj Karlheinz Stockhausen se je ukvarjal z elektronsko, aleatorično in serialno glasbo. Njegova skladba z naslovom Helikopterski godalni kvartet pa sodi na področje »prostorske glasbe«, kjer skladatelj namerno raziskuje možnosti položaja zvoka (izvajalci to skladbo izvajajo vsak v svojem helikopterju, visoko v zraku).} in {W. Rihm;Wolfgang Rihm deluje kot predstojnik Inštituta za moderno glasbo v nemškem Karlsruhe. Njegov opus sestavljajo solistična, komorna, orkestrska in odrska dela.}, grško-francoski skladatelj {I. Xenakis;Iannis Xenakis je bil eden vodilnih avantgardnih skladateljev v povojnem času. Glasbo je povezoval z matematičnimi modeli in arhitekturo. Deloval je tudi kot arhitekturni inženir v studiu znamenitega arhitekta Le Corbusierja.}, Američani {J. Cage;John Cage, avantgardni skladatelj, glasbeni teoretik in pisatelj je lastno izraznost iskal v elektroakustični glasbi, velja pa tudi za pionirja »glasbene nedoločnosti«, ki omogoča vsakokrat drugačno izvedbo iste skladbe. Uporabljal pa je tudi eno izmed »razširjenih tehnik«, kjer je iskal vedno nove in drugačne načine uporabe glasbil.}, {M. Babbitt;Skladatelj in glasbeni teoretik Milton Babbitt je napisal številna serialna in elektroakustična dela.} in {E. Carter;Skladatelj Elliott Carter je kar dvakrat prejel Pulitzerjevo nagrado za glasbo. V zgodnejšem obdobju je ustvarjal neoklasicistična dela, pozneje pa je pisal atonalno, a ritmično bogato glasbo.}, Madžar {G. Ligeti;György Ligeti je eden pomembnejših avantgardnih skladateljev druge polovice 20. stoletja. Med njegova bolj znana dela sodi skladba Šest bagatel za pihalni kvintet.}, avstrijski skladatelj češkega rodu {E. Křenek;Ernst Křenek se je uveljavljal kot pisec glasbenih knjig, v glasbi pa se je posvečal rabi različnih stilov (neoklasicizem, neoromantika) in tehnik (serialna glasba, atonalnost, aleatorična glasba).}, Rusinja {S. Gubaidulina;Skladateljica Sofia Gubaidulina v svojih delih glasbila pogosto uporablja na nenavadne načine, preizkuša pa tudi nenavadne kombinacije glasbil. Svojo glasbo »zavija« v misticizem.}, Nemec {H. Lachenmann;Helmut Lachenmann je predstavnik tako imenovane konkretne glasbe (musique concrète), ki spada pod okrilje elektroakustične glasbe.} in drugi.

Atonalna glasba se je izogibala elementom, kot so:

a) tonalni akordi – poslušaj in označi tonalne akorde












b) melodične linije – poslušaj in označi tonalne melodične linije






SVET NAKLJUČIJ

Med kompozicijskimi postopki v 20. stoletju je tudi {aleatorika;Latinski izraz alea je prvotno pomenil kost želja, ki so jo uporabljali pri igrah na srečo, pozneje pa so tako imenovali tudi igralno kocko. Danes je poznan izraz alea iacta est – kocka je bila vržena. Ker je ploskev, na katero pade kocka, povsem naključna, izraz aleatorika uporabljajo tudi za glasbo, ki uporablja aleatoričnost, torej naključnost pojavljanja predpisanih elementov.}, uporabljena v spodnjem zapisu. Skladbo izvedite v razredu. Izberite posameznika, ki bo prevzel vlogo dirigenta in nakazoval začetke posameznih delov. Elementi teh delov, zapisanih v okvirjih, se ponavljajo toliko časa, kolikor je dolga puščica. Razlike v višini notnega zapisa pomenijo tudi različne tonske višine, ki pa niso točno določene. Zaigrate jih lahko na glasbila ali pa z udarjanjem na predmete iz okolice, ki zvenijo višje ali nižje. V legendi sta razložena manj znana načina izvedbe.

 

izvajaj čedalje hitreje

                puščica označuje najvišji možni ton

<NAZAJ
>NAPREJ168/248