uvod

Prvotno je pojem barok imel negativen pomen. Označeval je vse, kar je proti pravilom, proti dobremu okusu oziroma je brezoblično. Izvor same besede ni pojasnjen. Beseda naj bi bila portugalskega (barroco), španskega (barroco) ali francoskega izvora (baroque) in naj bi v vseh treh jezikih pomenila biser, ki je nepravilne (asimetrične) oblike.

 

Šele od 19. stoletja se pod pojmom barok razume umetniški slog, ki je kot zadnji evropski univerzalni umetniški slog posegel na vsa področja življenja.

Baročna umetnost je umetnost absolutističnih dvorov, kar pomeni, da izraža načela, ki jih je izoblikoval dvor na določenem ozemlju vladanja. Pogled na Evropo v časovnem obdobju od leta 1600 do 1750 namreč odkriva, da umetnost baroka še zdaleč ni enovita, in kaže lastnosti, ki jih je vsaka država oblikovala po svojem značaju.

Če je barok v Italiji prekipevajoč in čustven, v Franciji razumski in premočrten, je v Nemčiji nekakšno zlitje obeh, francoskega in italijanskega sloga. V državah severne Evrope, kot je na primer Nizozemska, lahko označimo barok kot ponotranjeno umetnost, obrnjeno k zasebnosti.