Glasba v klasicizmu

Pomensko različni izrazi, kot so klasika, klasicizem, klasična glasba so v glasbeni umetnosti zelo neposrečena izbira, saj vsi ne predstavljajo enakih umetniških vzgibov, kakršni so se pojavljali v drugih umetnostih, recimo v arhitekturi ali slikarstvu, kjer se je umetnost res vračala k idealom grške klasike (na primer stebri s korintskimi, jonskimi, dorskimi kapiteli). Pojem klasicizem oziroma dunajska klasika predstavlja glasbeno stilno obdobje od okvirno leta 1740 do 1820, med poznim barokom in romantiko (pogosto za mejnika obdobja postavljajo tudi letnici 1750 – smrt J. S. Bacha – ter 1827 – Beethovnova smrt). Zavedati pa se je treba, da obdobja prehajajo iz enega v drugega zelo postopoma, saj so denimo že v Beethovnovih simfonijah (od št. 3 do št. 9) prisotni nekateri tipični elementi, ki jih srečamo pozneje v romantični glasbi.

Franz Joseph Haydn (1732–1809),

Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791),

Ludwig van Beethoven (1770–1827).

London ni mesto, v katerem so pretežno delovali vsi trije skladatelji. Haydn je sicer tja potoval dvakrat in tam ustvaril nekatere izmed svojih kompozicij, med njimi tudi tako imenovane Londonske simfonije. Mozart pa je bil v Londonu v rosni mladosti, ko je muziciral kot čudežni deček. Tam je domnevno ustvaril svoje prve kompozicije.

Dunaj je mesto, v katerem je trojica skladateljev pretežno delovala. Na fotografiji je slavna katedrala Štefanovega doma iz njihovega časa.

Praga ni mesto, v katerem so pretežno delovali vsi trije skladatelji. Mozart je kot mlad potoval tudi v Prago. V tem mestu sta bili pozneje krstno izvedeni operi Don Giovanni ter La Clemenza di Tito, njegova simfonija št. 38 pa je znana kot Praška simfonija. Beethoven je Prago obiskal dvakrat in tam tudi ustvaril nekaj del.