slovenska popularna glasba

Leta 1998 je takrat relativno neznan band Strelnikoff izdal svojo četrto zaporedno ploščo, ki bi verjetno ostala precej neopazna, če ne bi njena naslovnica sprožila medijskega viharja. Sprva so nekateri slovenski časniki naslovnico označili kot domiselno, po ostrem odzivu predstavnikov rimskokatoliške cerkve pa so svoj ton spremenili in začela se je splošna gonja proti avtorjem plošče. Takratni ljubljanski nadškof Franc Rode je spisal vsepovsod citirano čustveno obsodbo zlorabe enega najbolj znanih katoliških verskih simbolov v Sloveniji (slike Marije z Brezij), več tisoč ljudi je javno protestiralo in zahtevalo kazensko ovadbo proti skupini. Sodišče je razsodilo, da je bila predelava slike neokusna, vendar ni presegla praga dovoljenega. Skupina Strelnikoff je ob tej aferi čez noč medijsko zaslovela, vendar je kmalu zatem tudi razpadla.

Iztok Mlakar je od devetdesetih let minulega stoletja najbolj priljubljen slovenski kantavtor, ki ustvarja v šansonskem slogu. Njegovi nastopi v živo so vedno prirejeni pred maloštevilnim občinstvom, saj so izvajani akustično in brez ozvočenja. Kot pravi sam, takšno izvedbo zahteva narava njegovih pesmi. Poje v različnih dialektih, goriškem, ajdovskem, idrijskem in drugih. Mlakar je tako priljubljen, da bi zlahka napolnil velike dvorane z občinstvom, kjer bi pel ob ozvočenju, vendar takšno početje zavrača. Pravi, "da bi bilo videti, kot bi se s skirojem vozil po avtocesti" oziroma se pridružuje mišljenju, da je človek bogat takrat, ko ve, kdaj ima dovolj. Porabniška družba takšne miselnosti načelno ne podpira.

Avtor lahke glasbe Janko Gregorc (znan po opereti Melodije srca iz leta 1943) je oče skladatelja Janeza Gregorca, avtorja filmske, baletne, jazzovske in druge glasbe. Jani Golob, eden najproduktivnejših še živečih slovenskih skladateljev, je oče Roka Goloba, medijsko prepoznavnega skladatelja, aranžerja in dirigenta popularne glasbe. Neža Buh (Neisha) je rojena v glasbeni družini, sestra je flavtistka, oče trobentač, očetova brata pa violinist in flavtist Tomaž, dolgoletni ravnatelj Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani. Bojan Cvetrežnik, član skupine All Capone štrajh trio in ustanovitelj skupine Terrafolk, je tudi rojen v glasbeni družini – oba starša sta bila učitelja glasbe. Vrhunski umetnik na električni kitari Primož Grašič se je rodil v rodbini jazzovskih glasbenikov. Njegov brat, oče in trije strici so vsi jazzovski glasbeniki. Skladatelj in dirigent Lojze Krajnčan je rojen v družini pozavnista, poročen je z Romano Krajnčan, ki se posveča popularni glasbi za otroke, njuna sinova sta glasbenika. Sestri Katja in Tina Krajnik, članici kvarteta Rožmarinke (izvajale so priljubljeno skladbo skupine Silence), sta rojeni v družini violista in violinistke. Oče Katarine Habe, članice vokalne skupine Katrinas, je Tomaž Habe, priznani slovenski glasbeni pedagog in skladatelj, njen ded pa Stane Habe, zborovodja in pedagog. Katarina Habe je poročena z že prej omenjenim Rokom Golobom. To so samo nekatere izmed številnih družinskih vezi slovenskih popularnih glasbenikov. Na področju slovenske resne glasbe jih je še mnogo več in včasih v šali rečemo, da so skoraj vsi slovenski glasbeniki med seboj "v žlahti". S tega zornega kota lahko ugotovimo, da je slovenska strokovna glasbena skupnost navzven relativno zaprta, podobno kot tudi zdravniška, igralska in druge.

Slovenci premoremo ogromno pivskih pesmi. Med pesmi ljudskega ali ponarodelega porekla, ki so bile pozneje prirejene v mnogo različicah, sodijo na primer: Mi, Slovenci, vinca ne prodamo, Trzinka, En hribček bom kupil, Že dolgo nismo pili ga, Ena kupica, Ga pijemo pod lipico, Vince rumeno, Micka kovačeva, Še kiklco prodala bom, Ta glažek je prazen, Bratci veseli vsi, Kol'kor kapljic, tol'ko let, Majolka bod' pozdravljena.

Tudi v umetnih pesmih različnih zvrsti najdemo veliko uspešnic. Mednje sodi Rodovnik vina (Tomaž Pengov), Jest grem gor na Škoflco (Jani Kovačič), številne pesmi Iztoka Mlakarja (En glaž vina mi dej, Beštija, Vandima), pesem Gravitacija skupine Zmelkoow, Za prijatelje, Moje miške (Andrej Šifrer), Najlepše so kelnerce (Don Juan), Vsak dan ob istem šanku, Navali narod na gostilne (Janez Bončina Benč), Špricer blues (Tomaž Domicelj), Pijan (Pop design), Pijem kar tako (Faraoni), Ti si moj viski, Pijanski špricer (Agropop), Alkohol (Šank Rock), Žeja me muči, I love alkohol, Pijemo ga radi, Delirij, Alkohol je moj idol (The Drinkers), Gospa natakarca, Svinja pijana (Adi Smolar), Glažek vinčka (Frane Milčinski - Ježek), Čreva na plot (Slon in sadež). Toliko jih je, da je opravičljivo, če svoje priljubljene pesmi nisi našel med naštetimi. Ker je Slovenija izrazito vinorodna dežela, se besedila starejših pesmi največkrat navezujejo na pitje vina.

Jure Košir se udejstvuje kot raper, njegova uspešnica je Včasih smučam hit, včasih pa počas. Tina Maze je začela peti med pripravami na smučarsko sezono 2012/13, ko je posnela skladbo My Way is My Decision. Bojana Križaja je v svoji skladbi Bela simfonija ovekovečila skupina Lačni Franz s pevcem Zoranom Predinom. Slovenske športne tekme sicer spremljajo številne domače navijaške himne, izmed katerih je najbolj univerzalna pesem skupine Gamsi: Hej hej (oziroma njen refren z besedilom Kdor ne skače, ni Slovenc), preostale so večinoma namenjene moštvenim športom (na primer nogometna himna Slovenija gre naprej Petra Lovšina ali košarkarska Dvignimo pest v nebo skupine Joške v'n).