RAZVOJ NOTNEGA ZAPISA

Če gledamo na glasbo le kot na akustični dogodek, potem vsebuje glasba tone, ki imajo določeno višino, trajanje, barvo in glasnost. To pomeni, da bi z notnim zapisom lahko zapisali vse naštete lastnosti tona.

Vendar že kratek pogled v zgodovino notnega zapisa kaže, da v notni zapis nikoli ni bilo zapisano in tudi v sodobnosti ni vsega, kar slišimo, oziroma ne vsebuje vseh naštetih lastnosti vedno na enak način.

Kako zapisati na primer glasnost  47 decibelov v skladbi in kako v notnem zapisu označiti posebno barvo tona? Kako zapisati vse zvočne posebnosti, ki se slišijo pri ljudskem petju, ali kako zapisati vse fine časovne prehode iz nekega dela skladbe v drugi del te skladbe?

V zgodovini notnega zapisovanja so se vedno znova pojavljale različne rešitve, ki naj bi izvajalcem omogočale bolj ali manj uspešno izvedbo nekega glasbenega dela. Pri tem se je posegalo celo v druge umetnosti (na primer likovno ali besedno umetnost), ki naj bi dale še jasnejše smernice pri reprodukciji glasbenega dela.

Zdi se, da se je pri tem glasbena umetnost ujela v past, ko vedno znova išče nove in nove rešitve, ki so čedalje bolj zapletene za branje in ne glede na natančno zapisovanje ne ponujajo zadovoljivega razmerja med zapisano glasbo in glasbo, ki si jo je zamislil skladatelj.

Slika prikazuje standardni notni zapis Bachove fuge, videoposnetek pa uporabo brezplačnega programa MAM (Music Animation Machine), kjer vidimo grafični prikaz iste skladbe.