Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

KIPARSTVO 19.STOLETJA

NEOKLASICIZEM

Estetski ideal neoklasicističnega kiparstva postanejo klasični antični prostostoječi kipi in reliefi. Kiparji so se tudi vsebinsko zgledovali po antiki, zato so za neoklasicistično kiparstvo značilni predvsem mitološki motivi.

Antonio Canova (1757–1822) je najpomembnejši predstavnik neoklasicističnega kiparstva in je s svojim slogom vplival na vse kiparske izdelke 19. stoletja. Študiral je v Benetkah in se za nekaj časa ustalil v Rimu. Živel in ustvarjal je tudi v Parizu in drugih evropskih umetniških središčih. Najbolj so ga zanimale antične, mitološke teme, s katerimi je sporočal moralne nazore svojega časa.

Antonio Canova, 1786–1793, Amor in
Psihe

Antonio Canova, leto 1808, Paolina Borghese

Antonio Canova, leto 1800, Perzej z Meduzino glavo

{PRIMERJAJ; Primerjaj upodobitev Paoline Borghese z etruščanskimi sarkofagi (glej sliko v poglavju etruščanska umetnost, enota Vrednote antičnega človeka). Kaj si ugotovil?}

ROMANTIKA

Izraz kiparstvo romantike ni najustreznejši, a se uporablja za kiparske izdelke prve polovice 19. stoletja, za katere je značilna dramatična čustvena napetost. Na razvoj kiparstva so vplivale tako študije antičnih kot tudi renesančnih mojstrovin.

{PRIMERJAJ; Primerjaj romantični relief Marseljeza (slika levo) z baročnim kipom Ludovice Albertoni (slika desno). V čem sta si deli podobni in v čem se razlikujeta?}



Franҫois Rude, 1833–1836,
Marseljeza, Slavolok zmage,Pariz
Gian Lorenzo Bernini, leto 1671,
Ludovica Albertoni

Besedilo dopolni z manjkajočimi izrazi.

slavoloku baroku romantična zgodovinski

Kiparski okras na zmage kaže dinamični zgodovinski motiv odhoda prostovoljcev (Marseljeza). Umetnik je vzore črpal v , tema pa je značilno . Upodobljen je trenutek poziva francoskim moškim, naj se prostovoljno priključijo vojski. Nad njimi je podoba duha domovine.

<NAZAJ
>NAPREJ189/237