Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Ločevanje zmesi

Iz rud pridobivajo kovine. Rude močno segrejejo in dodajo snovi, ki omogočajo, da se izloči kovina.

Sonce segreva morje in voda izhlapeva. Začnejo se izločati kristalčki soli. Te opaziš na koži, brisači, skalah.

V solinah iz morske vode pridobivajo kuhinjsko sol. Voda izhlapi iz plitvih bazenov, na tleh ostane sol.

Zmesi, v katerih je tekočina s trdnimi delci, ločimo s filtriranjem. Na filtru ostanejo večji delci, v posodo pa odteče voda z manjšimi delci. Na gostejšem filtru ostane več trdne snovi.

S filtri iz zraka odstranimo majhne trdne delce (prah, saje, maščoba ...). Nad štedilnikom imamo običajno napo. Zrak, ki se dviga iz posod, je vlažen in včasih vsebuje maščobne delce. V napi je filter, na katerem se te snovi ustavijo, zrak se tako prečisti.

V vsakdanjem življenju pogosto ločujemo snovi. Za ločevanje tekočin in trdnih delcev uporabljamo cedila. Za ločevanje večjih in manjših trdnih delcev uporabljamo sita in rešeta.

Vseh zmesi ne moremo ločiti na sestavine. Za peko kruha potrebujemo moko, vodo, kvas in sol. Ko sestavine zmešamo, jih ne moremo več ločiti.

<NAZAJ
>NAPREJ64/291