Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Povzetek

Naše oko zaznava barve s pomočjo mrežnice, v kateri se nahajajo čutne celice za svetlobo. Delimo jih na čepke, ki zaznavajo barve, in paličice, ki so občutljive za spremembe v moči svetlobe.

Barve so v osnovi pestre ali kromatične (spektralne): rumena, oranžna, rdeča, vijoličasta in modra, ter nepestre ali akromatične: bela, siva in črna. Bela nastane z optičnim (aditivnim) mešanjem primarnih svetlob, črna pa s snovnim (subtraktivnim) mešanjem osnovnih treh primarnih barv.

Barvna teorija snovnega mešanja barv temelji na Ittnovem barvnem krogu. Vsak barvni odtenek ima svoje mesto v barvnem telesu in treh dimenzijah, ki ga določajo: barvnost, svetlost in nasičenost.


Uporabi izraze, ki izhajajo iz jezika glasbe.

toni lestvico durovska molovska harmonije

Barvne odtenke imenujemo . Njihovo zaporedje tvori barvno . Jasna in razgibana zaporedja barvnih odtenkov so , nežna in umirjena pa . Sozvočja iz dveh, treh, štirih ali več barv imenujemo .


Fizične lastnosti barv in njihov psihološki značaj vplivajo na naše zaznavanje. Z njimi slikar spreminja lastnosti prostora ter določa vzdušje v prizoru. Z barvami lahko ustvarjamo optične iluzije, ki so jih uporabljali umetniki OP(tical) ART-a.



Victor Vasarely, leto 1968,
Vega 200

Beti Bricelj, leto 2008,
Brez naslova 



Josip Gorinšek, leto 2003,
Goga II/20, triptih
 
Danilo Jejčič, leto 2007,
Alfa in omega XIV
 

Barvna nasprotja ali kontrasti se pojavljajo na vseh slikah. Najpomembnejši so: kontrast barve k barvi, svetlo-temni, toplo-hladni, komplementarni in sočasni kontrast. Iz njih lahko izpeljemo tudi barvne harmonije, s katerimi določimo poudarke in prostorsko razgibanost slike.

Slikarski izraz, kjer barva prevladuje nad vsemi preostalimi elementi na sliki, imenujemo kolorizem.

Ustvarjanje z barvnimi ploskvami imenujemo slikanje, osebo, ki se tako izraža, pa slikar. Pleskanja ne smemo istovetiti s slikanjem.

{RAZMISLI; Kakšna je razlika med slikarjem in slikopleskarjem?}

<NAZAJ
>NAPREJ46/237