Kip ali plastika je uresničitev kiparjeve ideje v določenem materialu (snovi), z obdajajočim prostorom pa tvori končno celoto – formo.
Kipar je vsebinski in oblikovni avtor kipa. Lahko ga izdela za določenega naročnika ali iz svojega notranjega vzgiba.
Z vidika izvedbe delimo kiparska dela na:
1. kipe, ki jih kipar v celoti izdela sam, od skice do končne postavitve;
2. kipe, ki jih kipar obdela samo do določene izvedbene faze (skice, model v glini…);
3. kipe, za katere kipar pripravi samo kalup.
Kipi so statični objekti, ki jih lahko opazujemo z različnih točk gledanja. Pri gibljivih kipih se z gibanjem spreminjata tako oblika kot njegova kompozicija. Narejeni so lahko iz tradicionalnih (kamen, les, glina, kovina) ali sodobnih materialov (plastika, karton, beton itd.).
![]() |
|
![]() |
Izrazni učinek kipa na gledalca je povezan z vsebino, ki jo kip predstavlja, njegovo obliko, izborom materialov, v katerih je uresničen, ter z načinom postavitve v prostor.
Družbena vloga kiparstva je bila najprej obredna, pozneje pa reprezentativna v arhitekturni plastiki in zgodovinskih obeležjih. V sodobni umetnosti pa vključuje še družbeno kritiko, izzivanje.
Pri načrtovanju plastičnih izdelkov je postal računalnik novo kiparsko orodje. Z njim lažje načrtujemo in pripravljamo 3D-modele objektov, ki nam jih obdelajo robotizirani stroji (CNC, Computer numerical control) ali »natisnejo« 3D-tiskalniki. Nekateri izmed teh modelov ostanejo v digitalni obliki in jih je možno videti samo kot prostorske simulacije na zaslonu …
{RAZMISLI; Zakaj so izdelki, ki jih za kiparja naredijo stroji, še vedno umetniški?}