V 19. stoletju so bili kolonialni prebivalci Afrike svobodni kmetje. Kljub naravnim nesrečam, ki so jih pestile, so pridelali dovolj, da so živeli uspešno in jim ni bilo potrebno iskati dodatnega dela. V času najdbe diamantov se je rudarjenje močno razširilo, potrebe po delovni sili so se iz dneva v dan povečevale. Lastniki rudnikov so kolonialno vlado prosili za novo delovno silo. Ta je uvedla davke za črno prebivalstvo. Uvedla je še zakon, ki je prisilil črno prebivalstvo, da živi v rezervatih, in prepovedal črncem najemati zemljo od belih prebivalcev. Ker na ta način črnci niso mogli preživeti, so bili prisiljeni delati v rudnikih, kar je bilo zelo malo plačano. Poleg tega delavci niso imeli nobenih pravic. Če so razdrli pogodbo ali pobegnili, so jih obravnavali kot kriminalce in so morali v zapor.

Nasprotovanje apartheidu je bilo v JAR in v tujini vedno večje. Domače prebivalstvo, se je rasizmu začelo upirati. Med drugimi se je za pravice črncev boril Nelson Mandela. Odločil se je za politični boj, ki je temeljil na nenasilju. Leta 1964 je bil zaradi svojih političnih dejavnosti obsojen na dosmrtno ječo. Leta 1994 je zaradi svojega nenasilnega boja proti diskriminaciji prejel Nobelovo nagrado za mir.