Višino tona izražamo s frekvenco, ki predstavlja število nihajev v eni sekundi. Kot mersko enoto za frekvenco uporabljamo oznako Hertz (Hz). 440 Hz pomeni 440 nihanj v eni sekundi, kar odgovarja višini t. i. komornega tona. Komorni ton je ton, po katerem se uglašujejo glasbila v orkestru in ki ima višino a1.
Manjše število valovanj na sliki pomeni nižji ton, večje število valovanj pa višji ton:
Človeško slišno območje sega med približno 16 Hz do 20000 Hz
(20 kHz), vendar je ta razpon odvisen od starosti, poškodb sluha, preglasnega poslušanja glasbe itn. Deset odstotkov ljudi pri petdesetih letih sliši do 18 kHz, pri šestdesetih letih se meja spušča pod 14 kHz. Večina človeškega govora zavzema območje med 200 in 8000 Hz, človeško uho pa je najobčutljivejše za frekvence med 1000 in 3500 Hz.
Tonov, ki so višji od 20 kHz, po navadi ne slišimo več. Imenujemo jih ultrazvok. Zvok, ki ima frekvenco pod 20 Hz, je infrazvok. Ker ima infrazvok zelo nizke frekvence, se v zraku zelo slabo absorbira, zaradi česar lahko doseže velike razdalje (tudi po več tisoč kilometrov).
V spodnji tabeli so podani različno visoki toni. Prvih sedem ima glasnost 30 dB, drugih sedem pa 70 dB. Veliki H ima frekvenco 123.471 Hz, h5 pa približno 8000 Hz.
veliki_H | mali_h | h1 | h2 | h3 | h4 | h5 | |
---|---|---|---|---|---|---|---|
30 dB | |||||||
70 dB |
30 dB morda na tvojem računalniku ne bo slišno. To je odvisno od kakovosti zvočnika.