Zvok so vsi zvočni pojavi, ki jih slišimo. Pogosto ga enačimo s tonom. Ton je s fizikalnega vidika zvok z določeno frekvenco (višino). Zvok, kateremu ne moremo določiti višine, imenujemo šum. Ton ima štiri glavne lastnosti:
| višino, |
|
|
| glasnost, |
|
|
| barvo, |
|
|
| trajanje. |
|
|
Zvok, ki je tako visok, da je zunaj naših meja slišnosti (20 kHz), imenujemo ultrazvok. Zelo pogosto se uporablja v medicini, na ladjah (sonar) in v industriji (za odkrivanje napak v kovini). Zvok, ki je tako nizek, da je zunaj naših meja slišnosti (20 Hz), imenujemo infrazvok. Infrazvok je v nasprotju z ultrazvokom nevaren za naše zdravje: moti spanec, povzroča glavobole, bolečine v ušesih in očeh...
Višino tona izražamo s frekvenco, ki pomeni število nihajev v eni sekundi. Kot mersko enoto za frekvenco uporabljamo oznako en Hz.
Glasnost zvoka merimo v decibelih. Decibelna skala je logaritemska. Če je zvok preglasen in moteč, govorimo o hrupu. Ogroženost s hrupom ni enaka za vse, saj imajo nekateri ljudje prirojeno odpornost nanj. Nekateri lahko brez posledic prenesejo hrup precej visoke jakosti, drugim pa v istem okolju hitro peša. Okvara sluha, ki nastane pri dolgotrajni in prekomerni izpostavljenosti hrupu, je trajna in je ni mogoče več popraviti.
Trajanje tona je v glasbi urejeno z ritmičnimi vrednostmi, kot so celinka, polovinka, polovinka s piko, četrtinka, osminka, šestnajstinka... Več tonov iste ali različne vrednosti v nekem časovnem zaporedju imenujemo ritem.
Barva tona je seštevek različnih zvočnih valovanj, ki vsebujejo različne frekvence, t. i. alikvotne tone. Razlika med temi toni je zelo majhna in jih ljudje ne slišimo posamično, ampak kot barvo nekega tona.