JUŽNA RENESANSA

Leonardo da Vinci, okoli leta 1490, Vitruvijski človek

Marcus Vitruvius Pollio (rojen med letoma 80 in 70 pr. n. št.–umrl po letu 15) je bil rimski pisec, arhitekt in inženir. Najbolj znan je po svojem teoretičnem delu O arhitekturi (De Architectura). To je edino ohranjeno teoretično delo o arhitekturi iz rimske antike.

V svojem delu je Vitruvij predstavil idejo, da je arhitektura posnetek narave. Njegovi nauki so temeljili na številčnih razmerjih. Osnovne mere zgradbe so bile po njegovem mnenju večkratniki harmonične dolžine, širine in višine neke stavbe. Torej so del natančnega sistema matematičnih pravil. Pri oblikovanju arhitekture je upošteval idealne proporce človeškega telesa, ki jih je definiral s pomočjo ideje vitruvijskega človeka.
Skica vitruvijskega človeka je delo Leonarda da Vincija, ki je študiral rimskega pisca. Vitruvijski človek je postal vodilo renesančne misli, da je človek merilo in središče vsega.

Čas zgodnje in visoke renesanse je prinesel nova načela pri oblikovanju arhitekture. Ker za renesančno umetnost na splošno velja, da je to čas obujanja antične umetnosti, ne preseneča, da so se arhitekti naslonili na ideje antičnih arhitektov in urbanistov. Študirali so njihova teoretična dela ter pridobljeno znanje prenesli na sodobno arhitekturno oblikovanje.

Značilna je sodobna, inovativna uporaba za antiko značilnih arhitekturnih elementov, kot so na primer steber, oblike zatrepov in ornamentov in tako dalje.

Kljub temu pa so renesančni mojstri ustvarili svojo lastno arhitekturno in prostorsko oblikovanje in zato ne moremo govoriti o neposrednem posnemanju antičnih arhitekturnih mojstrovin. Renesančni estetski kanon je v oblikovanju arhitekture zahteval uravnoteženost in jasnost oblikovnih elementov ter uporabo geometrijskih likov in teles. Posebna pozornost je bila namenjena razmerju zlatega reza.

Filippo Brunelleschi (1377–1446) je eden najpomembnejših predstavnikov zgodnje renesanse. Po izobrazbi je bil zlatar, zato je svojo kariero začel kot kipar, vendar se je kmalu preusmeril v arhitekturo. Zelo ga je zanimala mehanika, s pomočjo katere je zgradil eno največjih kupol vseh časov (katedrala Santa Maria del Fiore, Firence). Kot arhitekt je vplival na številne druge renesančne mojstre stavbarstva.

Pri gradnji kupole florentinske stolnice se je spopadel s številnimi zidarskimi težavami. Problem zidarskih odrov je rešil z njihovim dvigovanjem vzporedno z rastjo kupole (inženirska rešitev). Izumil je tudi posebno obliko žerjava, s katerim so dvignili več kot štiri milijone kosov opeke, uporabljenih pri gradnji. Kupolo je oprl na osem opornikov, ki jih podpirajo volute. Oblika deluje srednjeveško in je znak moči in samozavesti mesta Firence.

Brunelleschi je prvi inženir in umetnik, ki je za svoje izume zahteval potrdilo patenta za inovativnost.

Filippo Brunelleschi, kupola stolnice v Firencah