Concerto grosso je šele od sredine 17. stoletja postal značilna zvrst baročne instrumentalne glasbe. V njem sodeluje manjša skupina instrumentalistov (godala, včasih okrepljena še s pihali oziroma trobili). Značilnost te zvrsti je izmenjava vseh (tutti) s solistom (solo – navadno violina).
Poslušaj še en primer concerta grossa, tokrat Corellijev.
Solo koncert se je razvil iz concerta grossa. Ob skupini instrumentalistov solist igra solistične dele, ki od njega zahtevajo tehnično virtuoznost.
Katero glasbilo je upodobljeno na spodnji sliki?
Lutnja je bila zelo priljubljeno domače glasbilo v baroku vse do leta 1650, ko je na njeno mesto prišel čembalo. Lutnjo so v baroku uporabljali za pesemsko spremljavo in kot basso continuo v komorni in orkestrski glasbi.
Pregled najpomembnejših instrumentalnih baročnih oblik, ki si jih spoznal v tem poglavju: