Barok je slog v likovni umetnosti, književnosti in glasbi od konca 16. stoletja do polovice 18. stoletja. Prvotno je imel pojem barok negativen pomen – vse, kar je proti pravilom, brezoblično, preobloženo, proti dobremu okusu.
Šele v 19. stoletju se s pojmom barok poimenuje umetniški slog, ki je bil zadnji evropski univerzalni slog, ki je posegel na različna umetniška področja in na vsa področja življenja.
V likovni umetnosti, književnosti in glasbi lahko opazimo skupne značilnosti: okraševanje, kontrastiranje, domišljijo in iluzijo.
Barok v glasbi je treba gledati skozi ustvarjanje skladateljev iz treh najpomembnejših držav: Italije, Nemčije in Francije. Vsaka izmed njih je oblikovala svoj, poseben glasbeni izraz, ki se v Italiji kaže kot izrazen in čustven, v Franciji kot razumski ter v Nemčiji kot nekakšna sinteza italijanskega in francoskega sloga.
Kljub temu v glasbi lahko opazimo neke splošne poteze, kot so: obrat iz polifonije v monodijo, uporaba bassa continua, enakomeren ritem, razvijanje kontrasta, tonsko okrasje.
Baročno glasbo je zaznamoval pojav novih glasbenih zvrsti, kot so opera, ki je postala nosilec blišča in moči vladarjev, suita in sonata. Nekatere oblike pa so se v baroku razvijale še naprej in dosegle svoj vrhunec, to so na primer concerto grosso, oratorij, fuga, solistični koncert, cerkvena sonata...
Skoraj nemogoče je našteti vse pomembne skladatelje, ki so s svojim ustvarjanjem prispevali k razvoju baročne glasbe, tako da bomo omenili samo nekatere: C. Monteverdi, J. S. Bach, G. F. Händel, H. Purcell, J. B. Lully, D. Scarlatti, A. Vivaldi ...
Spodaj v krogu imaš napisane skladatelje in glasbene zvrsti iz baroka. Z izbiro posameznega avtorja, glasbene zvrsti ali pojma se ti bo prikazala kratka razlaga.