Razlaga zapletenih stvari, kot so na primer vesolje, stvarnost, življenje, je že v daljni preteklosti silila tako imenovane filozofe (danes bi jim rekli znanstveniki), da so določili osnovne gradnike ali pojme, s katerimi so poskušali razkriti skrivnostni ustroj teh konceptov. Imenovali so jih prvine ali elementi.
Pri oblikovni (formalni) razlagi likovnih del uporabljamo sedem (7) osnovnih prvin:
Točka je praprvina, saj iz nje lahko izdelamo črte, tonske rastre (svetlo-temno),
ploskve, oblike in prostor. V likovni umetnosti je točka relativen
pojem, saj lahko obsega izredno majhne ali velike dimenzije – od očesa
na obrazu do zvezde na nebu ... Najdemo jo v presekih, robovih,
stičiščih črt, oblik, prostorov. Z njo določamo tudi kompozicijo
likovnega dela.
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
{RAZMISLI; Točka je izhodišče za vsako likovno delo. Razloži, zakaj?}
Črta ali linija označuje pot risala v kompoziciji. Z medialno linijo zajemamo (orisujemo) oblike, z aktivno pa ji dovolimo, da ostane svobodna in nesklenjena. Čeprav ni narisana, pasivno linijo vseeno »vidimo« – določa rob barvnih ali rastrskih ploskev in pomeni jasno mejo med eno in drugo površino.
{RAZLOŽI; Zakaj vidimo pasivne črte, čeprav niso narisane?}
![]() |
![]() |
![]() |
Z linijami lahko izdelamo ogrodje oblik, teksturo oziroma prikažemo površinske lastnosti materialov ter prostor (zamejimo talno površino, nakažemo prostorske silnice, s črtkastim rastrom ali šrafuro izdelamo sence).
Likovna prvina svetlo-temno določa osvetlitev objektov na sliki in v resničnosti. Prikazuje učinke neposredno usmerjene, razpršene in odbite svetlobe na nasebno in odsebno (vrženo) senco. Definira izrazite (durovske) in manj izrazite (molovske) tonske prehode ter njihovo prehajanje ali modelacijo.
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
{Barva;Oglej si povezavo Slikarstvo BT.} je v osnovi mešanica pigmenta in veziva. Z očmi pa jo zaznavamo kot optični učinek odboja ali preloma svetlobe od različnih materialov.