LIKOVNA KOMPOZICIJA IN NAČELA LIKOVNEGA REDA

Vsa razmerja temeljijo na določeni meri. Nekoč so za meritve uporabljali dele telesa (palec, laket, čevelj ...), kar pa je variiralo od kraja do kraja. Da bi se izognili nesporazumom in težavam pri izvajanju natančnejših meritev, so v 17. stoletju izoblikovali metrski sistem, ki je konec 18. stoletja postal tudi enotna mera v Franciji. Šele leta 1983 je postal enovit sistem mer na svetovnem (globalnem) nivoju. Sprva je temeljil na milijoninki razdalje od severnega pola do ekvatorja, danes pa na razdalji, ki jo prepotuje svetloba v vakuumu v 1/300 milijoninki sekunde.

Modul je osnovna enota določene mere, ki jo lahko nizamo ali moduliramo v različne smeri in dolžine. Poznamo variacije modulov iz starega Egipta (kvadrat), antike (premer stebra), srednjega veka (geometrija likov)... V sodobni arhitekturi se modulira volumne prostorov in standardizirane stavbne prvine (zidove, okna, strehe, balkone).

Zlati rez (povezava na oblikovanje arhitekturnega prostora) je idealno razmerje, ki so ga antični Grki odkrili v naravi. Najdemo ga v razmerjih rastlin, živali in celo gibanju nebesnih teles. Še danes velja za najbolj harmonično razmerje za upodabljanje figur, členitev formata in načrtovanje poslopij.

Kanon proporcev je idealno merilo, s katerim v sliki, kipu dosežemo harmonična razmerja za prikaz človeške figure. Do odkritja zlatega reza je večina kanonov temeljila na modulu.

6.10. M. Kocjan, leto 2014, kanon proporcev
6.11. M. Kocjan, leto 2014, zlati rez
6.12. Leocares, 330–320 pr. n. št., Belvederski Apolon, http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Apollo_of_the_Belvedere.jpg. (citat), (avtor predelave: M. Kocjan, 2014)
6.13. Bevk Perović, arhitekti, 2005–2007, stanovanjski kompleks Poljane, Maribor

Statično ravnovesje temelji na popolni ali delni simetriji, ko sta obe polovici kompozicije enako ali podobno zanimivi. Dinamično pa na asimetriji, kjer se večja količina na eni strani kompozicije uravnoteži z manjšimi deli na drugi strani. V tem primeru je pozornost gledalca usmerjena iz prevladujočega v podrejeni del kompozicije v nasprotju s statičnim, ko je pogled gledalca usmerjen v središče kompozicije.

V primeru barvnega ravnovesja so količine podobnih ali komplementarnih barv uravnotežene (pomirjene) med sabo. Prav tako se pomirijo elementi, ki so usmerjeni v nasprotne smeri slikovnega polja ali prostora. Vtis ravnovesja v likovnem delu temelji na vzpostavitvi reda med podobnimi in kontrastnimi elementi.

Prvi primer pomeni statično ravnovesje, saj je razporeditev figur v levem in desnem delu kompozicije skoraj enaka. Podobnost oblik, osvetlitve in barv se simetrično zrcali prek sredinske figure oziroma osi v dve količinsko enakovredni polovici.

V drugem primeru je levi del kompozicije temnejši in bolj v ospredju kot desni del, ki odpira prostor v ozadje in svetlobo. Dinamično ravnovesje se vzpostavi na ločnici med zaprtim ozadjem vrča, v katerem se nahaja Diogen, ter skupino psov, ki prihajajo iz odprtega (razdrobljenega) prostora v ozadju.

V tretjem primeru je kompozicija v neravnovesju, saj gre za študijo oziroma skico, v kateri avtor ni iskal kompozicije v formatu, ampak znotraj skiciranih objektov. Slikovna površina je v tem primeru samo nosilec idejnih zasnov, ki so nanjo "nametane" brez predhodne priprave.

6.14. Zeng Fanzhi, Zadnja večerja
6.15. Jean-Léon Gérôme, leto 1860, Diogen
6.16. Leonardo da Vinci, 1508–10, Študija za Trivulcijev konjeniški spomenik