Upodabljanje je postopek, pri katerem izdelamo slike modelov. Model postavimo na oder ali sceno (od grško skēnḗ) in kuliso v ozadju. Uporabimo lahko sorazmerno preprosto nastavljanje za določanje barv in senc ali pa kompleksne postopke upodabljanja, pri katerih določimo na desetine vrednosti, s katerimi lahko želimo doseči tudi fotorealistično podobo. Vrhunec upodabljanja so posebni učinki, kjer za atmosferske učinke in posebne dinamične učinke opredeljujemo tiste, ki so določeni s simuliranimi fizikalnimi lastnostmi in zakonitostmi.
Svetlobo delimo na naravno (simulacija sonca) in umetno (luči), glede na tip razpršenosti pa tudi na splošno in usmerjeno. V zadnjem času se čedalje pogosteje uporabljajo tudi nove IES-luči.
Da naše oko zazna svetlobo, se morajo zgoditi določeni optični pojavi, kot so:
![]() |
![]() |
![]() |
Svetlobe na mat površinah |
Lom svetlobe skozi steklo |
Refleksija na gladki površini |
Splošno svetlobo nastavimo za celoten modelni prostor, lokalna luč pa je lahko točkovna, linijska ali ploskovna. V praksi osvetljevanja modela točkovne luči ločimo na tiste, ki svetijo v vse smeri, in tiste, ki svetijo v določeno smer. Take so na primer luči, ki svetijo stožčasto usmerjeno svetlobo. Poznamo pa tudi cevne luči (neonske cevne sijalke) ali svetlobne ploskve (svetlobni paneli) in celo napredne svetlobne prostore z velikim dinamičnim razponom osvetlitve, ki se uporabljajo v (HDR) upodabljanju.
{RAZMISLI; Katero luč bi izbral pri upodabljanju modela, ki bi predstavljal tvojo delovno mizo?}
Slika, ki jo dobimo pri upodobitvi, je po nastavitvah podobna tisti, ki jo v resničnem svetu zajamemo s fotografsko kamero (fotoaparatom). Zato tudi pri upodabljanju govorimo o položaju kamere, smeri pogleda, goriščni razdalji objektiva, globinski ostrini in drugih lastnostih, ki so značilne za fotografijo.
![]() |
V upodabljanju se s |