UPODABLJANJE

Tako kot v fotografskem studiu tudi v virtualnem prostoru velja, da je za prostorski učinek treba postaviti vsaj tri lokalne luči, iz katerih učinkuje svetloba, da pravilno poudarimo prostor.

Prva je običajno glavna luč v prostoru, ki na primer sveti od spredaj in iz leve smeri proti desni tako, da senca pade na desno.

Druga je polnilna ali pomožna luč, ki sveti od spredaj iz desne in senca tako pade na levo. Je nekoliko šibkejša od prve in delno osvetli osenčene dele modela in mehča odsevne sence prve luči.

Tretja je luč iz ozadja, ki izrazito oriše rob 3D-oblike. Je najmanj izrazita, a nujno potrebna.

Ne smemo pa pozabiti, da imamo v prostoru praviloma vedno tudi splošno svetlobo. Če vseh učinkov ne upoštevamo, se nam lahko zgodi, da bo slika upodobitve preveč osvetljena.

Peter Rau, leto 2015. Sence in odsevi razkrivajo tri svetlobne vire, ki so bili uporabljeni pri upodobitvi.

Grzegorz Tanski leto 2004. Z metodo splošne osvetlitve (Global illumination) je bila samo z enim virom svetlobe vzpostavljena celostna podoba prostora. Svetloba se odbija od površin v prostoru in izrazito učinkuje na okolico.

Mehčanje robov je postopek navideznega zaokroževanja ostrih robov. Robovi objektivov na sliki, ki jo upodobimo, so omejeni z ločljivostjo, ki jo imamo v danem trenutku na voljo. Ta ločljivost je omejena z zaslonskimi pikami (angl. pixel). Mehčanje robov ne poveča ločljivosti, temveč le pretenta oko kot, da je ločljivost večja. Če si ta objekt po mehčanju robov ogledamo bliže, je videti kot, da je zamegljen. Če pa ga pogledamo v njegovi izvoženi velikost, ga vidimo mehko, to je z "zmehčanimi" robovi.