Animacija je proces ustvarjanja iluzije neprekinjenega gibanja in spreminjanja oblike s pomočjo zaporedja statičnih sličic, ki se minimalno razlikujejo druga od druge. Predhodno sličico zamenja nova, ki prikazuje spremembo stanja (velikosti, oblike, barve, položaja,osvetlitve ...).
Seveda tudi 3D-animacija (tako kot 2D-animacija) sledi zgodbi, ki je opredeljena v snemalni knjigi.
3D-animacija je prikaz zaporedja upodobitvenih položajev. Potrebujemo vsaj petindvajset zaporednih upodobitev na sekundo animacije. Pri tem lahko učinek gibanja dosežemo s premikanjem modela ali delov modela po sceni ali pa premikamo kamero po določeni poti (na primer po krivulji hoje ali leta).
Posebne učinke dosegamo s slikami v ozadju, učinki gibanja, atmosferskimi učinki, kot sta megla, ogenj, in podobno. 3D-objekte s pomočjo posebnih programskih orodij (kot je na primer vtičnik »Mocha Tracking«) vstavimo neposredno v fotografijo in videoposnetek. Posebne učinke dosegamo tudi s tako imenovanimi zelenimi ali modrimi ozadji (zavesami).
Pri partiklih »operiramo« z mehanskimi lastnostmi množice elementov in vodili njihovega obnašanje. Lahko si jih zamislimo kot majhen prah ali kapljice. Na njihov položaj naknadno vnesemo dodatne objekte, na primer drevesne liste v vetru ...
Aplikacije 3D-ja v resničnem času delimo na: računalniške igre, simulacije, znanstvene aplikacije, navidezne svetove, povečano resničnost in povečano navideznost, VRML in, ne nazadnje, umetniško prakso.
Uporabljamo jih tam, kjer računalnik poleg izrisa 3D-slike poskrbi še za obdelavo podatkov, ki mu jih dovajamo sproti. Na primer pri izvajanju 3D-iger... Zahtevnost predstavitve v resničnem času se kaže v tem, da se vrsta računskih operacij izvede takoj. Upodabljanja v resničnem času ni mogoče razporediti v daljši čas, kot je to značilno za statično upodabljanje, kjer na primer na sliko ali vrsto slik (3D-animacija) lahko počakamo tudi več ur.