Naša čutila so izjemno sposobna selektivnega zbiranja informacij. Na daleč opazimo osebo, ki nas zanima, čeprav je v skupini drugih ljudi. Tako v hrupu množice lahko slišimo in razberemo to, kar govori ena oseba. Toda naša kamera so oči za naše občinstvo in snemalni mikrofon so ušesa. Za kamero smo že povedali, da mora skozi kadre govoriti razločno. Z zvokom je podobno.

Na terenu ne opažamo zvokov iz ozadja, mikrofon pa jih posname. Na posnetku so zelo moteči. Dialoge je dobro naknadno posneti ali pa čakati na tišino v prostoru. Če se dodaja kakšna glasba, je treba izbrati takšno, ki ritmično ustreza, ne pa tiste, ki jo radi poslušamo in bi radi, da jo poslušajo še preostali.

Dobro je posneti daljše kadre, da jih pozneje lažje obrežemo. Prav tako je super, če smo večkrat posneli en kader, tako obstaja večja možnost, da imamo »pravega«. A to je že zahtevno! Pri montaži moramo rezati brez usmiljenja. Osredotočeni moramo biti na zgodbo. Ta mora teči brez težav.

Prehodi med kadri morajo biti neopazni.
Proizvajalci programske opreme se hvalijo z različnimi prehodi, ki jih omogočajo programi. Toda, to je le neestski balast. Pa še to: nekateri kadri so tako "lepi" in zabavni, a vseeno ne bodo imeli prostora v končnem izdelku, ker ne ustrezajo celoti posnetka.

Uvažanje ali kopiranje (angl. capture in import) posnetega materiala v računalnik oziroma program za urejanje videoposnetka je del montaže. Dele posnetega materiala postavimo na časovnico (angl. timeline) in ga obrežemo do pravega trajanja. Ko smo uredili vse posnetke, podobno uredimo še zvok. Sledi izvoz (angl. export) videodatoteke.

Posnetek odlične gledališke igre le z eno kamero in enim mikrofonom deluje dolgočasno. V gledališču sami izbiramo svoj fokus zanimanja in si tako kadriramo predstavo.

Chieh-Jen Chen je umetnik, ki dela družbeno angažirana dela. Ilegalno ustvarjanje na ulici, socialna problematika, vojaško sodišče, zapor, barakarska naselja, kolonializem to so njegove teme. Pri tem jih obravnava skozi različne medije.