Čeprav so raziskave pokazale, da so Sumerci že 2.000 let pred našim štetjem bili seznanjeni s fragmentarnimi navodili za izvajanje glasbe, se kot začetek notnega zapisa omenja grška notna pisava (od 6. stoletja pred našim štetjem), ki je imela pomembno vlogo pri glasbenem pouku in teoriji.
Stari Grki so uporabljali dva sistema za zapis glasbe, in sicer starejši za instrumentalno glasbo in novejši za zapis vokalne glasbe. Pri zapisovanju vokalne glasbe so uporabljali črke grške abecede, pri čemer je posamezna črka ustrezala imenu tona.
Grški notni zapis se je obdržal do 4. stoletja našega štetja in nato utonil v pozabo. V 5. stoletju je na podoben način poskušal uvesti notacijo na podlagi latinske abecede Boetij, vendar se tudi ta notni zapis ni obdržal.
V 7. stoletju so se pojavile prve nevme, ki so izhajale iz grških simbolov za označevanje besednih zlogov (na primer gravis, acutus, circumflexus) ter iz heironomije (risanje melodije z roko). Z razvojem večglasja so postale nevme neuporabne in je bila potrebna izpopolnitev, ki jo je prispeval Guido iz Arezza, znan po uvajanju solmizacije.
V literaturi in na spletnih straneh poišči podatke o Guidu iz Arezza ter odgovori na naslednja vprašanja: