Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Povzetek

Preden se je razvil notni zapis, so ljudje ohranjali glasbo iz roda v rod z ustnim izročilom. Z uvajanjem notnega zapisa naj bi zapisana glasba olajšala izvajalcu izvajanje glasbe, vendar zgodovinski razvoj notnega zapisa kaže, da kljub še tako natančnim navodilom v notnem zapisu nikoli ni možno zapisati/predstaviti vseh zamisli skladatelja.

Pravzaprav že od samega začetka razvoja notnega zapisa obstajata dva različna vidika napisane glasbe: glasbena ideja skladatelja in razumevanje te ideje s strani izvajalca.

Pa vendar, da bi slišali glasbo, kot si jo je zamislil skladatelj, se mora glasba spustiti v tako imenovani materialni svet zvokov, kar se zgodi takrat, ko jo lahko preberemo z notnim zapisom, ki je lahko bolj ali manj abstrakten, kar smo lahko videli s pomočjo številnih primerov.

Zdi se, da smo v sodobnosti pri razvoju notnega zapisa prišli v slepo ulico: če ni natančnih navodil skladatelja, kako izvajati njegovo skladbo, je preprosto ni možno izvajati oziroma si vsak izvajalec razlaga zapis po svoje. Čeprav imamo možnost natančno prenesti zvočne signale v grafično obliko s pomočjo sodobnih elektronskih naprav (melogram in fonogram), so te naprave predrage, prezapletene in težko berljive ter primernejše za kakšno zvočno raziskavo.

Ali veš, da si včasih lahko pomagamo tudi tako, da prenesemo zvočni zapis v notni zapis? Videoposnetek prikazuje prenos zvočne datoteke v notni zapis. 

Ne glede na dejstvo, da vseh zvočnih odtenkov ni mogoče zapisovati z notacijo, ostane izvajalcu še vedno njegovo osebno razumevanje notnih znakov (interpretacija) zunaj notnega črtovja, ko oživlja notni zapis in podaja poslušalcu tisto neoprijemljivo bistvo glasbe, ki si ga je zamislil skladatelj.

 

Kako naprej? Zdi se, da se vračamo k standardni notaciji, ki se je do zdaj pokazala za najbolj univerzalno. Ali se bo obdržala tudi v prihodnje, bo pokazal čas. Do takrat pa bo treba čakati na notacijo prihodnosti, ki bo zadovoljila tako zvočno predstavo skladatelja kot zahteve izvajalca.

Leta 1931 je Nizozemec Cornelis Pot predstavil notacijo klavarskribo. Ime notacije pomeni v jeziku esperanto "pisanje za klaviaturo". Črtovje je navpično in je razdeljeno na levo stran za levo roko in na desno stran za desno roko. Na sredini poteka črtkana črta, ki označuje noto c1. Notacija uporablja bele note za bele tipke (pišemo jih v sedem praznih prostorov med navpičnimi črtami) in črne note za črne tipke (pišemo jih na pet navpičnih črt, ki so razdeljene kot črne tipke pri klavirju na dve in tri črte). Notacija ne uporablja ne višajev ne nižajev, višina tona je določena s položajem tona na navpičnem črtovju. Notacija prav tako ne uporablja ključev. Obstaja samo en "ključ", ki je črtkana črta in označuje C.

Notacija klavarskribo

<NAZAJ
>NAPREJ27/248