Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Renesančne komponistične šole in njihovi predstavniki

14. stoletje, obdobje ars nove, ki si ga zaradi glasbenega izraza v očeh muzikologov delita tako renesansa kot srednji vek, sta zelo zaznamovala skladatelja Francesco Landini (1335–1397), od katerega se je ohranil zajeten opus 140 italijanskih balad, ter Guillaume de Machaut (1300–1377) z najobsežnejšim opusom francoskih balad (kar 235). Oba sta komponirala še preostale tedaj priljubljene glasbene oblike in jih razvijala v slogu, ki je bil zgled skladateljem 15. in 16. stoletja.

Od leta 1400 so se oblikovale skladateljske skupine, ki so se usmerjale k podobnim umetnostnim nazorom. To so bile tako imenovane skladateljske šole. Ob prehodu iz 14. v 15. stoletje so angleški skladatelji vplivali na nastanek tehnike fauxbourdon (francosko »lažni bas«). Poslušaj spodnja posnetka in razmisli, v čem sta si podobna. Koliko glasov poje v prvem in koliko v drugem?

Vojvodina Burgundija, zgodovinska francoska pokrajina, je bila v stoletni vojni med Anglijo in Francijo med letoma 1337 in 1453 zaveznica Anglije (zadnji je med drugim predala Devico Orleansko, ki je bila nato leta 1431 zažgana na grmadi). Tamkajšnji skladatelji so oblikovali burgundsko šolo, ki se je naslonila na delo angleških skladateljev.

V njej so izstopali skladatelji Guillaume Dufay, John Dunstaple in Gilles Binchois. Burgundska šola je troglasni vokalni stavek razširila v štiriglasje z razvrstitvijo glasov, kakršno poznamo še danes: sopran – alt – tenor – bas. Pomisli, zakaj se je sopran priključil zadnji.

 

Skladatelje burgundske šole muzikologi umeščajo tudi v prvo generacijo nizozemske oziroma franko-flamske šole, saj zadnje ime opisuje isto geografsko območje (današnja ozemlja severne Francije, Belgije in Nizozemske). Najvplivnejši predstavnik druge generacije nizozemske šole je bil Johannes Ockeghem, avtor najstarejšega ohranjenega večglasnega rekviema. V njegovem obdobju se je razcvetela uporaba imitacije, kar pomeni, da je bila polifona skladba komponirana iz ene same melodije, ki so jo nato posnemali in ponavljali različni glasovi. Najbolj dosledno obliko posnemanja melodije v večglasju imenujemo kanon. Ockeghem je znan po kar 36-glasnem kanonu. Poslušaj odlomek te skladbe in poskušaj ugotoviti, največ koliko glasov hkrati lahko slušno razlikuješ.

 

Med tretjo generacijo nizozemske šole štejemo tiste skladatelje, ki so svoja najpomembnejša dela napravili med letoma 1480 in 1520. To so bili Jakob Obrecht, Heinrich Isaac, Josquin des Prez, Pierre de la Rue, Alexander Agricola. Razvoj glasbenega tiska je njihova dela z nepričakovano hitrostjo naredil znana in vplivna po Evropi.

<NAZAJ
>NAPREJ99/248