Aktivno spremljanje polifone glasbe pomeni, da se zavedamo vsake posamezne, povsem samonikle melodične linije, ki zveni hkrati s preostalimi. Povprečen (pasivni) poslušalec se tega ne zaveda povsem, medtem ko mora dirigent ali na primer pianist, ki izvaja polifono glasbeno delo, poznati in hkrati aktivno spremljati vse glasove.
Da bi lažje ponazorili takšno možgansko telovadbo neglasbenikom, izvedemo naslednjo vajo. Stojimo vzravnano in z desno roko začnemo naslednje kretnje: 1. najprej je roka ob telesu; 2. nato jo pravokotno upognemo v komolcu, tako da prsti segajo naprej; 3. dvignemo jo tako, da komolec sega naravnost naprej, podlaket z dlanjo pa je usmerjena pravokotno proti stropu; 4. iztegnemo roko navpično navzgor. Te štiri faze ponovimo z levo roko, medtem ko jih desna že izvaja. Med tem, ko je desna roka v položaju 2 (oziroma 3 ali 4), mora biti leva roka v položaju 1, tako da izvaja zaporedje teh štirih stopenj z zamikom. S takšnimi kretnjami bi lahko na primer ponazorili dvoglasje. Če želimo dodati še en glas, kot prispodobo uporabimo tudi nogo. Medtem ko roki neodvisno druga od druge izvajata svoje gibe, začnemo na primer z desno nogo naslednjo sekvenco gibov: 1. iztegnemo jo naprej, 2. od tam jo premaknemo desno vstran; 3. premaknemo jo nazaj v izhodišče (na levi nogi ves čas čvrsto stojimo). Takšnim zaporedjem med seboj neodvisnih gibov delov našega telesa lahko dodamo kot četrti, peti in nadaljnje glasove še mežikanje (dve fazi: oči so odprte in zaprte), obračanje glave na različne strani, petje, priklanjanje, in podobno. Poskusi in razumel boš, kako kompleksne so lahko kombinatorične naloge glasbenika. Včasih spominjajo na štetje.
Zapoj pesem na podoben način, kot so jo peli naši predniki pred skoraj pol tisočletja. Če nisi glasbeno pismen, si pomagaj z zvočnim primerom. Besedilo je zapisano v bohoričici, izgovarjaj ga pravilno.
Glasbenik, ki v cerkvi skrbi za glasbo, je kantor .