Renesančne glasbene oblike

Najštevilnejše umetnostne posvetne glasbene oblike so se porajale v Italiji. Frottola je bila pesem meščanstva in aristokracije, peta je bila silabično. Njen vodilni glas spremljajo akordi, glasbena misel se izogiba kontrapunktom in imitacijam. Villota je ena prvih večglasnih evropskih plesnih pesmi, nastajala je v severnoitalijanskih mestih, po katerih je prejela tudi imena (villota Veneziana, Padovana, Mantovana ...). Besedila pesmi so bila pisana v dialektu. Villota ima dvodelno obliko: počasnejši in hitrejši del. V južni Italiji se je razvila triglasna a capella pesem villanella (villano je italijansko 'kmet'). Tudi ta se izogiba kompleksnemu večglasju, pod vplivom ljudske glasbe prevzema satirične, komične in parodične vsebine. Popularna postane tudi zunaj Italije, predvsem v Nemčiji. Canzonetta ('pesmica') je lahkotna italijanska posvetna glasbena oblika, ki je nastala okoli leta 1560. Vokalnemu partu se v poznejših obdobjih priključijo še glasbila, besedila so erotična ali pastoralna.

Razlike v strukturi izrazito dvornih ali izrazito meščanskih glasbenih oblik danes niso več zelo očitne. Prej lahko opazimo razliko v glasbeni zasedbi. Na dvorih so bili zelo priljubljeni plesi, izvajani le z glasbili. Couranta je hiter renesančni dvorni ples (courir pomeni 'teči'), priljubljen je bil še v obdobju baroka. Pavana, tudi padovana ('iz Padove'), je počasen italijanski ples 16. stoletja. Njegov vzorec sta uporabila tudi romantična skladatelja Faure in Ravel (zadnji v priljubljeni skladbi Pavana za umrlo prestolonaslednico). Pavana je bila pogosto izvajana skupaj z galiardo, hitrim plesom, izjemno zahtevnim za plesalce. Galiarda je bila zelo priljubljena na dvorih po Evropi.