Elektrokemijska napetostna vrsta

Da ugotovmo, katera od reakcij dejansko poteka, ni treba vedno narediti eksperimenta, ker dobro poznamo lastnosti elementov, v našem primeru cinka in bakra. Zato lahko pogledamo podatek, kateri element je boljši reducent oziroma boljši oksidant. Pod gumbom se skrivajo standardni elektrodni potenciali nekaterih elementov. Iz položaja in vrednosti potenciala za Zn in Cu lahko sklepamo na redukcijske oz. oksidacijske lastnosti obeh elementov. Poglejmo pod gumb.

Redoks vrsta je zaporedje redoks parov elementov in spojin glede na standardni elektrodni potencial. Če imamo zapisano redoks vrsto, za napovedovanje reakcije ne potrebujemo redoks potenciala, dovolj je, da poznamo lego obeh elementov, ki nas zanimata.

Iz elektrokemijske napetostne vrste ali krajše redoks vrste vidimo, da je cink v tej vrsti pred bakrom, zato je cink boljši reducent (elementarni Zn lahko oddaja elektrone), baker pa boljši oksidant (ionska oblika Cu²⁺ lahko sprejema elektrone). Reakcijo lahko še enkrat zapišemo (v ionski obliki):

Zn (s) + Cu2+ (aq) $\rightarrow$ Zn2+ (aq) + Cu (s)

Redoks vrsta

Prikazan je del redoks vrste. Elementi bolj na levo so boljši reducenti. Litij je tako boljši reducent od kalija, toda kalij je boljši reducent od natrija.

Reducenti so snovi, ki oddajajo elektrone. Elementi, kot sta Li in K, bodo zelo hitro prešli iz reducirane oblike (Li, K ...) v oksidirano obliko (Li⁺, K⁺ ...). Obratno velja za oksidante, bolj proti desni strani redoks vrste so boljši oksidanti. Med kalcijem in cinkom je cink boljši oksidant. Ker oksidanti sprejemajo elektrone, moramo v tem primeru primerjati oba iona (Ca²⁺ in Zn²⁺). Ioni Zn²⁺ bodo zato lažje prešli v reducirano obliko Zn, kot ioni Ca²⁺ v Ca.

Vodik je boljši oksidant od elementov, ki so pred njim, in boljši reducent od elementov, ki so za njim. Tako lahko hitro ugotovimo, katera kovina se bo raztapljala v kislini.