Slikarstvo 19. stoletja je pisano in raznoliko. Prve spremembe so spodbudila arheološka izkopavanja v Pompejih in Herkulaneumu. Baročno razkošne in dinamične verske vsebine so zamenjale umirjene neoklasicistične oblike. Neoklasicizem je prvo izmed številnih umetniških gibanj, ki so se izoblikovala in uveljavila skozi celotno stoletje. Nov pogled na antiko je pomembno vplival na spremembo sloga tako v oblikovnem kot tudi vsebinskem smislu.
Slikarska gibanja 19. stoletja se med seboj razlikujejo glede na ideje in način oblikovanja, druži pa jih kulturno-zgodovinsko okolje, v okviru katerega so se razvila. Konec 18. stoletja je zaznamoval propad absolutističnih vladavin in preporod meščanstva. Francoska revolucija in nov pogled na svet sta narekovala drugačno vsebino. Nove težnje so zato v prvi polovici 19. stoletja spodbudile romantično gibanje.
Francisco de Goya, 1798–1805, Gola Maja (romantika)
Realizem se je uveljavil ob koncu francoske revolucije in Napoleonove vladavine. Gibanje prinese nove teme, kot so podobe kmetov in delavcev, med drugim se obudi slikanje krajine. V nadaljevanju impresionizem radikalno spremeni način slikanja, vsebinsko pa še vedno prevladuje motiv krajine.
Postimpresionizem je izraz, ki označuje skupino umetnikov s samosvojim slogovnim izrazom in je nadgradnja impresionizma. Kot zadnje gibanje se v 19. stoletju uveljavi simbolizem, za katerega je značilen poudarek duhovnih vsebin.
Eugene Delacroix, leto 1830, Svoboda vodi ljudstvo (romantika)