Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

virtuozi

Frédéric Chopin je bil skladatelj, ki je pisal predvsem za klavir. Tisto malokrat, ko je pisal za orkester, pa je le-ta služil kot spremljava pianistu solistu. Do tedaj so skladatelji pisali etude z namenom razvijanja klavirske tehnike. Tako je bil tudi Lisztov učitelj Carl Czerny znan po svojih »dolgočasnih« etudah, polnih lestvic in razloženih akrodov, ki še dandanes mučijo bodoče pianiste. Chopin pa je svojim etudam vdahnil tako lepoto in milino ter na drugi strani virtuoznost, da jih pianisti z veseljem uporabljajo tudi na svojih recitalih. Kot zaveden Poljak in ker se je moral iz te dežele izseliti, saj so jo zasedli, je v protest napisal svojo Revolucionarno etudo v c-molu. Prisluhni ji (v spletni brskalnik vpiši: Chopin Revolutionary etude op. 10 no. 12).

 

Ali iz spodnjega notnega zapisa lahko ugotoviš, kateri roki je v tej etudi skladatelj namenil bolj virtuouzno vlogo?

Revolucionarna etuda (tudi Etuda bombardiranja Varšave) je nastala leta 1831, v času poljsko-ruske vojne, skladatelj pa jo je posvetil svojemu prijatelju Franzu Lisztu.

V obdobju romantike se je oblikovno spremenila tudi glasbena oblika koncerta. Če na primer poslušamo Mozartove koncerte, slišimo, da ima koncert tako imenovano dvojno ekspozicijo – najprej vse teme zaigra orkester, šele nato solist. To je bilo takrat logično, saj je bil solist obenem tudi dirigent – v uvodnem delu se je posvetil vodenju orkestra, nato pa tudi svoji klavirski igri. V romantiki, kot tudi danes, sta ti dve vlogi večkrat ločeni. Tako skladatelji solista niso pustili čakati, ampak je bil vključen v dogajanje že na začetku, po nekaj uvodnih orkestrskih taktih. Seveda so še vedno obstajali koncerti z res dolgim orkestrskim uvodom. Na drugi strani pa je že Beethoven svoja klavirska koncerta št. 4 in št. 5 zasnoval po novem načelu.

 

Poslušaj 1. stavke navedenih koncertov, dostopni so na spletu:

P. I. Čajkovski: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35

F. Chopin: Koncert za klavir in orkester v e-molu, št. 1, op. 11

A. Dvořak: Koncert za violončelo in orkester v b-molu, op. 104

E. Grieg: Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 16

R. Schumann: Koncert za klavir in orkester v a-molu, op. 54

Ugotovi, kateri je napisan po novem, kateri pa po starem načelu.

Čajkovski
{po_novem;po_starem}
Chopin
{po_starem;po_novem}
Dvořak
{po_starem;po_novem}
Grieg
{po_novem;po_starem}
R. Schumann
{po_novem;po_starem}
<NAZAJ
>NAPREJ140/248