Bil sem samo leto in nekaj mesecev mlajši od Volodja; rasla sva, se učila in igrala zmerom skupaj. Niso naju ločili na starejšega in mlajšega. Toda prav v času, o katerem pripovedujem, sem začel spoznavati, da mi Volodja ni tovariš po letih ne po nagnjenjih ne po sposobnostih. Zdelo se mi je celo, da se Volodja zaveda svojega {prvenstva;to, da si prvi, najboljši} in je ponosen nanj. Táko prepričanje, morda tudi lažno, mi je vzbujalo {samoljubje;pretirano vrednotenje samega sebe}, ki je trpelo pri vsakem stiku z bratom. V vsem me je prekašal, v zabavah, v učenju, v prepirih, v olikanem vedenju; vse to me je {odtujevalo;čustveno oddaljevalo} Volodju in povzročalo {moralne;take, ki se nanašajo na to, kar je v medsebojnih človeških odnosih dobro ali slabo} muke, ki jih nisem razumel. Da sem takrat, ko so Volodju prvikrat napravili holandske srajce z gubami, rekel naravnost, kako me jezi, ker tudi jaz nimam takih, bi bilo gotovo laže. In ne bil vsakič, kadar se je brat ukvarjal z ovratniki, mislil, da to dela samo zaradi tega, ker bi me rad užalil.
Najhuje me je mučilo, ker sem mislil, da me Volodja razume, pa skuša to skriti.
Kdo ni opazil tistih skrivnostnih nemih odnosov, ki se pokažejo v neopaznem nasmehu, gibu ali pogledu med ljudmi, ki {stanovito;star. tako, ki traja dalj časa} živijo skupaj: med brati, prijatelji, med možem in ženo, gospodarjem in slugo, posebno kadar tu ljudje niso povsem odkriti drug do drugega. Koliko neizgovorjenih željá, misli in strahu izraža en sam bežen pogled, ko se boječe in neodločno srečajo vaše oči.
Morda pa sta me slepili v tem odnosu moja prehuda občutljivost in nagnjenost k {analizi;razčlenjevanje};
morda Volodja sploh ni čutil istega kakor jaz. Bil je ognjevit, odkrit
in nestanoviten v svojih navdušenjih. Navduševale so ga najrazličnejše
stvari in predajal se jim je z vso dušo.