Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

PREIZKUS ZNANJA 5

Preberi besedilo, odlomek iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, na katerega se navezujejo naloge 1–9.

__Nad Lovskim brdom je pričel kazati svoj obraz stari naš Blegoš, a tik njega je čepel okrogli Koprivnik. /.../
__Hotel sem sesti pri poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, če me morda še pozna.
__A pri poti sta že dva sedela. /.../
__Sedaj sta čepela v resju, podobna kupu nesreče. /.../
__Mož je pokazal z roko na Blegoš: »Lep je,« ─ k meni je obrnil svoj izmučeni obraz, ─ »in če je človek šestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda.«
__Zagledal se je v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil ta človek. Dolgi zapor mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi lasje na glavi. Ni ga bilo lahko spoznati.
__Nekdaj je naše gorovje le o tem govorilo, kako sta se {kočar;lastnik zelo majhnega posestva} Skalar in {gruntar;lastnik grunta, velik/bogat kmet} Kalar prepirala zaradi majhne njivice, ki je bila last beračeva, po kateri pa je hotel bogatin vlačiti posekani les iz svojega gozda, ki je ležal ravno nad omenjeno njivico. Kalar, ki je bil z vso vasjo v sorodu, je imel torej vso vas na svoji strani. Imel je na svoji strani še različne odvetnike, ki so mu denarnico praznili, da je pravda več stala, nego je bila njivica vredna. Skalar pa je navkljub temu zmagal v pravdi.
__Lahko si mislite, kako sovraštvo je nastalo med Kalarjem in Skalarjem. Bogatin je besnel.
__Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v nekem kotu na Blegošu srečala, se spopadla in da se je pri tem Kalar do smrti ponesrečil. Potem pa je bila dolga razprava in ─ če sem se prav spominjal ─ je bil Skalar za vse življenje obsojen v Gradiško. /…/
__»Vidiš, tam za robom je bilo! Na ozki stezi me je srečal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil. Ker pa je bilo deževalo, mu je spodrsnilo. Truplo in sekira

sta padla po skalovju navzdol, in kakor je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil. Vidiš, tako je Kalar umrl!« Vprašam: »Kako, da so te obsodili?«
__»Njegov brat je pričal. Rekel je, da je skrit za grmovjem videl, kako sem Kalarja pograbil in ga potisnil čez rob. Krivico mi je delal in šestnajst let mi je ukradel.«
__Do sedaj Šimnova žena Luca ni bila spregovorila. Prejkone je bila v dvomih, ali naj me tika ali vika. /.../
__»Toliko sem vekala,« je zastokala. /…/
__»Sosedje me niso pogledali, in če bi Presečnika ne bilo, vzela bi bila konec od lakote. Drugi me tako ni vzel na delo. Dobro leto potem je umrla Špelca od stradanja.« /.../
__»Otroka sem pokopala, moža sem imela v zaporu, fantiček pa je moral v službo, ker ga doma preživeti nisem mogla. Bila sem zapuščena kot zapuščena ptica pozimi. Leta so tekla, nato pa sem šla k cesarju.«/.../
__Na dolgo in široko mi je pripovedovala, kako se je vozila na Dunaj, kako je ondi cesarja iskala, kako so ji vzeli prošnjo, da cesarja ni videla, da pa ji je ta vendarle pomilostil moža. /.../
__Pa smo jo le odrinili proti Jelovemu brdu, kjer je bilo splošno mnenje, da »morilec« ne sme v vas.
__Približali smo se prvim hišam.
__Čuli smo vpitje in opazili smo, da so ljudje vihteli kole in vile. Razlegal se je krik: »Živ ne bo prišel v vas!« /…/
__»Moli, Luca!« je zaječal Šimen. Krčevito je tiščal vrečico k sebi, snel črni svoj slamniček z glave, z desnico pa pričel delati velike križe čez potno svoje čelo.
__Zadonela je veličastna molitev o Kristusovem trpljenju in jokajoči glas Luce je presegel vpitje množice. /.../ Za Blegošem je sonce zatonilo in senca je legla po krajini. Kakor jok je bilo čuti Luce skrhani glas.

<NAZAJ
>NAPREJ454/463