PREIZKUS ZNANJA 5

__Nad Lovskim brdom je pričel kazati svoj obraz stari naš Blegoš, a tik njega je čepel okrogli Koprivnik. /.../
__Hotel sem sesti pri poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, če me morda še pozna.
__A pri poti sta že dva sedela. /.../
__Sedaj sta čepela v resju, podobna kupu nesreče. /.../
__Mož je pokazal z roko na Blegoš: »Lep je,« ─ k meni je obrnil svoj izmučeni obraz, ─ »in če je človek šestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda.«

__Zagledal se je v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil ta človek. Dolgi zapor mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi lasje na glavi. Ni ga bilo lahko spoznati.

__Nekdaj je naše gorovje le o tem govorilo, kako sta se {kočar;lastnik zelo majhnega posestva} Skalar in {gruntar;lastnik grunta, velik/bogat kmet} Kalar prepirala zaradi majhne njivice, ki je bila last beračeva, po kateri pa je hotel bogatin vlačiti posekani les iz svojega gozda, ki je ležal ravno nad omenjeno njivico. Kalar, ki je bil z vso vasjo v sorodu, je imel torej vso vas na svoji strani. Imel je na svoji strani še različne odvetnike, ki so mu denarnico praznili, da je pravda več stala, nego je bila njivica vredna. Skalar pa je navkljub temu zmagal v pravdi.
__Lahko si mislite, kako sovraštvo je nastalo med Kalarjem in Skalarjem. Bogatin je besnel.
__Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v nekem kotu na Blegošu srečala, se spopadla in da se je pri tem Kalar do smrti ponesrečil. Potem pa je bila dolga razprava in ─ če sem se prav spominjal ─ je bil Skalar za vse življenje obsojen v Gradiško. /…/

__»Vidiš, tam za robom je bilo! Na ozki stezi me je srečal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil. Ker pa je bilo deževalo, mu je spodrsnilo. Truplo in sekira