Po priljubljenosti je scenska kantata Carmina Burana na samem vrhu del s področja resne glasbe. Skladatelj C. Orff jo je ustvaril kot glasbeni triptih z naslovom Trionfi (Carmina Burana, Catulli Carmina in Trionfo di Afrodite). Čudovito je pričaral srednjeveško vzdušje z uporabo starih cerkvenih lestvic. Besedila sestavljajo srednjeveške pesmi v starih jezikih (srednjeveška latinščina od 11. do 13. stoletja, srednjeveška visoka nemščina in provansalščina). V svoji instrumentaciji Orff uporablja veliko tolkal, ljubezen do teh glasbil pa je prelil tudi v pedagoško delo, zato še danes v šolah uporabljajo Orffov instrumentarij.
V lestvicah imajo toni različno težo. Zaključke melodij pogosto končamo z najtežjim, {prvim tonom lestvice;Imenuje se tudi tonus finalis oziroma končni ton.}. Če ta končni ton pogosto uporabljamo v melodiji, dobimo občutek, da se glasba ustavlja. Umetnost Orffa pa je ravno v tem, da se izogiba prvega, najtežjega lestvičnega tona, zato njegove teme lebdijo in vodijo v nadaljevanje. Poslušaj glavno temo uvodnega dela O, Fortuna in poišči tonus finalis. Odlomek v razredu zapojte ob spremljavi tamburina.
tonus finalis ima številko: {30;15;1;16}
Kje najdeš peti lestvični ton, ki je drugi po teži? {Šele_v_drugih_osmih_taktih_melodične_linije.;V_prvih_osmih_taktih_melodične_linije.}
Pri pouku glasbe je Orffov instrumentarij skoraj nepogrešljiv. Ali znaš našteti nekaj glasbil, ki ga sestavljajo? Preizkusi se in reši igro spomina. Slike posameznih glasbil poveži v pare z ustreznim poimenovanjem glasbila.