Pozorno preberi besedilo.
France Prešeren se je rodil v kmečki družini 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Bil je prvi sin in tretji izmed sedmih otrok očeta Šimna Prešerna in matere Mine, rojene Svetin. Prešernovim so po domače rekli pri Ribičevih.
Oče Šimen je ljubil kmetovanje, ukvarjal se je tudi s sadjarstvom in prevozništvom. Nadvse si je želel vzgojiti moškega naslednika, ki bi prevzel kmetijo in ohranil tradicijo. Mati Mina je bila za tisti čas zelo izobražena in napredna, v čemer je tudi prekašala očeta. Svoje znanje je prenašala na otroke, za katere je želela, da se izobrazijo in prebijejo v meščanski sloj, zato jih je doma učila branja in pisanja, zelo zgodaj jih je pošiljala k stricem duhovnikom, ki jih je bilo veliko tako v Šimnovi kot v Minini družini, da bi se čim več naučili – dekleta gospodinjenja, fantje pa osnov za nadaljnje šolanje.
Doma so zelo hitro opazili Francetovo nadarjenost in željo po učenju, zato so ga že leta 1808 poslali k očetovemu stricu, duhovniku Jožefu v Kopanj. Po dveh letih poučevanja ga je stric na materino željo leta 1810 poslal v slovito realko v Ribnico na Dolenjskem. V ribniški realki je bil Prešeren najboljši učenec, vpisan v zlato knjigo najboljših učencev, ob koncu leta pa je kot nagrado za svoje uspehe prejemal knjige.
Šolanje je nadaljeval v Ljubljani (1812–1820), kjer je spoznal, da študij bogoslovja in poklic duhovnika nista zanj. Kljub materini želji, da postane duhovnik, se je na Dunaju vpisal v tretji letnik filozofije, ki je bil pogoj za nadaljnji študij prava in medicine. Leta 1828 je Prešeren zaključil študij in postal doktor prava.
Po vrnitvi v Ljubljano je svojo prvo službo nastopil pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju. Leta 1832 je v Celovcu opravljal sodniški in odvetniški izpit, ki ga je komaj izdelal z zadostno oceno.
To je botrovalo kasnejšim zavrnitvam za samostojno odvetniško pisarno. Leta 1834 je kot vodja pisarne začel delati pri svojem prijatelju in sošolcu Blažu Crobathu. Samostojno odvetniško službo je nastopil šele leta 1846 v Kranju, ko so mu v šestem poskusu končno odobrili prošnjo. V Kranju je 8. februarja 1849 tudi umrl.