Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Preberi nadaljevanje slike. Manj znane besede so obarvane in razložene.

Nekaj let pozneje – prebil sem zopet počitnice doma – so mi pravili, da je stari Maček vendarle izročil svoje posestvo sinu in si izgovoril, kakor je to običajno, {živež;prehrana} in stanovanje.

Ko sem prišel mimo njegovega doma, je stal kakor vselej na tratini pred hišo, bosopet in opravljen z znanim raztrganim kožuhom.
»Dober dan, gospod! Malo tobaka mi boste dali,« me je ogovoril kakor prej vselej.
»Kako se vam godi, oče – sedaj, ko ste za starega?« sem ga vprašal s smehom.
»Sedaj še dobro!« je dejal tudi veselo, »lepo vreme bomo imeli, dobro žito! Ječmen lepo kaže.«
Po teh besedah je odšel zopet proti hiši.
In zopet je minilo nekoliko let, da nisem bil dalj časa doma. Okoli božiča nekoč se mi je nudila {prilika;priložnost}, prebiti tam nekoliko dni, in to priliko sem porabil; a na starega Mačka nisem mislil in tudi nihče domačih mi ga {ni vzel v misel;ni spomnil}. Zvečer pred mojim odhodom pa pride starikava babnica iz vasi k meni s prošnjo, naj vendar obiščem Mačkovega očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem takoj z njo, a kako sem se čudil, ko me {je vedla;peljati, spremljati} mimo njegovega doma do drugega soseda.

»Ni li več pri sinu?« sem vprašal ženo, ki je bila prišla pome.
»Oh, že dolgo ne! Kregali in tepli so se in tožili! Potem je pa stari šel iz hiše!«
Našel sem starega v tesni sobici pri sosedovih, ležečega v {borni;reven, siromašen} postelji.
Uvidel sem takoj, da gre h koncu z njim.
Stisnil mi je roko in s slabim glasom dejal: »Ej, gospod, tobaka ne morem več, tobaka! Pa tule ležim; še doma ne smem, ne morem umreti! In umrl pa bom – kmalu – jesti tudi ne morem, le pil bi malo vina, dobrega, pa nimam denarja!«

»Poslal vam bom vina.«
»Ej, gospod, hvala! Saj tudi ne vem, če ga bom mogel piti. Pa tudi ne prosim zanj - saj vas nisem nikoli drugega prosil kakor malo tobaka - ej, prosil pa nisem, prosil, če sem tudi stradal!«
»Česa pa želite, oče?«
»Prècej vam povem. Slab sem, pa težko govorim! Pa vedite, gospod, pri sinu imam še zaostali živež in {poboljšek;star. priboljšek} za pol leta – dvajset goldinarjev imam tam – pa {tabuliran;v zemljiško knjigo vknjižena pravica} sem za ta živež – dajte mi teh dvajset goldinarjev in terjajte jih pri sinu, pri Jurju! Saj ne bo mogel plačati, terjajte ga in tožite in s posestva ga spravite tega − prokletega sina!«

Starcu so se iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol kvišku. Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz njegovih besed.

Si pravilno predvidel nadaljevanje pripovedi? Kaj se je zgodilo s starim Mačkom, ko je kmetijo prepustil sinu? Odgovori.

Katero čustvo ob tem dogodku izbruhne na dan? Odgovori.

Čemu je stari Maček k sebi poklical pripovedovalca? Izberi pravilni odgovor.

<NAZAJ
>NAPREJ363/463