Lasten smeh me je izdal

Nisem in nisem se mogla pripraviti k učenju. Pa pika.
Ali ni ta Dragi perfekten?
Dragi! Dražji! Najdražji!
Priprla sem oči in sem ga videla – in že sem ga tudi zaslišala! Če ni ta Dragi jezičen!
Odprla sem matematično knjigo. Toda namesto da bi reševala matematične probleme, sem risala Dragita s svinčnikom.
Dragi, to besedo sem napisala na vse mogoče načine: s tiskanimi črkami, s {kaligrafsko;Kaligrafija ali lepopisje je pisanje z lepimi, čitljivimi črkami.} pisavo, z dohtarsko pisavo – oh, sem jaz zaljubljena!
Klicala sem ga. Mene nihče ni slišal, Dragi pa se mi je v odmevu odzival. Deseterno, stoterno.
Znova sem ga portretirala. {En face;En fáce [anfas] ‒ naravnost v obraz, od spredaj}. Z očmi, dve zvezdi, z napetimi, srčastimi ustnicami, zdaj zdaj bodo spregovorile. Toda že so se odprla vrata, mene pa je zagrabil paničen strah, da me ja ne bi, kozo kozasto, kdo zasačil s tem popisanim in porisanim Dragitom. Vzela sem čopič, pomočila sem ga v črnilo in že sem prekrila vse Dragite s črnilom.
Na papirju so ostale same črne nočke brez zvezd.
Na vratih je bila Marinka, njene svetle okrogle oči so izdajale vznemirljivo novico.
Zmečkala sem papir in ga vrgla v koš. Marinka, ta me že ni smela zasačiti, kako noro sem zaljubljena!
Če jaz ne cvilim od zaljubljenosti?!
- Jagoda!
- No, kaj?
- Dragi te čaka! je rekla Marinka.