Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Naloge

1.

Preberi odlomek besedila.

Jagodin sošolec Nejc živi pri materi, očeta pa je našel šele z Jagodino pomočjo, saj mu ga je mati ves čas prikrivala.

Toliko sem že lahko vedela, da se je zataknilo zaradi očeta.
- Navijala sva za Olimpijo. Drla sva se, vstajala sva, mahala sva z rokami, Olimpija pa je vseeno izgubila, zmagal je Partizan. Ampak, lahko pa ti povem, kako nisva ves čas besede spregovorila o tem, kar bi rad …
- Kaj pa?
- Potem – tekma je bila končana in drenjala sva se proti izhodu – jaz sem mu rekel, da bi rad prišel enkrat k njemu, na Jesenice …
Znova mu je pobralo glas.
- No, in?
- Pomisli, rekel mi je, da ne morem k njemu …
- Tako mi je rekel. Bil je v zadregi. Prižgal si je cigareto in prižgal jo je tudi meni. Rekel je, da nobeden njegovih ne ve, da me ima. Ne njegova žena in ne njegova sinova, moja brata po njem.
Nejcu se je glas zataknil, v meni pa je kar zavrelo.
- Nejc! Le kako ti je mogel to reči! Če ni to za crkniti!
Če ni to, da bi človek počil! Če ni to …
- No, zdaj lahko veš, zakaj bi najraje obležal v {nirvani;Nirvana je stanje, v katerem izginejo vse želje in zavest o sebi; blaženost, mir.}
Vzelo mi je vsako besedo.
- Rekel mi je, da sem že toliko star, da ga morem razumeti. Družino ima, mora jo čuvati. Ustvaril si je dobro družino, mi je rekel, ni treba, da bi jo zdaj jaz vznemirjal.
- Nejc, sem rekla, razburjena na stoto potenco – in znova ni bilo besed.

Nejc pa naprej:
- Naj bo kar brez skrbi za svojo družino, sem mu rekel. In še sem mu rekel, če mu bom pisal, da mu bom na carinarnico.
Vedela sem, da je Nejc heroj, a mu tega nisem povedala – za vse druge, Nejčeve, pa sem vedela, da so kameleoni!
- Pa mi piši na carinarnico, mi je rekel, zatem pa me je še povprašal – jaz sem čisto obmolknil – zaradi nogometne tekme prihodnjo nedeljo, da bi jo šla gledat.
- In ti, Nejc?
- Zaklel sem se: ne bom mu več pisal, ne bom več hodil v slaščičarno z njim, ne bom več hodil na stadion! Se naj pazim, da me bo laže tajil?
Tudi meni je bilo strašno hudo, kar tesno. Bilo mi je hudo za Nejca, a tega mu zdaj nisem mogla pokazati, nisem smela obupavati ob njem, ko je bil tako do konca nesrečen.
Ne, ni bilo besede. Za nič je ni bilo. Samo nase sem se lahko jezila in si očitala.
- Jaz pa sem ti še pomagala, da si ga našel.
- Našel in tudi spoznal, je rekel Nejc.
- Ti je žal?
- Ne, a za vse tiste kilometrske sanje o očetu mi je žal, ko da bi me bilo iznenada sram.

Poljubno dokončaj misli:
- V odlomku me najbolj razjezi, ko …
- Ne strinjam se s/z …
- Všeč mi je, da …
- Sam bi se v Nejčevi vlogi …

<NAZAJ
>NAPREJ426/463